Njihove zgodbe so pogosto umeščene v preteklost, verjetno tudi zaradi povezave med obupanim iskanjem romantične ljubezni in družbenimi omejitvami v resničnem življenju, ki jih te ženske živijo namesto idealizirane ljubezenske zgodbe, o kateri sanjajo. Še več; pogosto njihovo vedenje dobi prizvok "norosti" – in tudi ta je bila zgodovinsko prav pogosto oznaka za žensko vedenje, neprilagojeno (patriarhalnim) družbenim normam.

Na takšne zgodbe precej spominja tudi francoski film Spomini na ljubezen, ki je nastal kot priredba književnega dela, romana pisateljice Milene Agus. Marion Cotillard v filmu igra Gabrielle, najprej dekle in nato žensko, ki ima že od mladostniških let v petdesetih letih prejšnjega stoletja težave s prilagajanjem na zahteve svoje konservativne družine, šole in vasi, v kateri živi. Ko se upira vsiljenim in dvoličnim družbenim normam spolne zadržanosti, je ta upor vselej tudi samouničevalen: pri njenem zapletanju s poročenim učiteljem je kljub njegovemu sodelovanju omadeževano samo njeno dobro ime; posledice tega so bile na podeželju v Franciji pred šestdesetimi leti tako hude, da so bili njeni starši presrečni, ko se je zanjo zanimal španski obrtnik, zato so tudi privolili v poroko z njim.

Čeprav po poroki Gabrielle z možem živi udobno in celo premožno, to še ne pomeni, da so zares ugasnila tudi njena sanjarjenja. V zdravilišču v gorah spozna lepega, nekdanjega vojaka Andréja, igra ga Louis Garrel, ki postane objekt vseh njenih potlačenih želja. Zaljubljenost, ki Gabrielle obide ob Andréju, je tako silovita, da ne zamaje le njenega občutka za resničnost, ampak tudi samo filmsko resničnost – in jo, kot bi film režirala sama Gabrielle, pomeša s fantazijo.

Spomini na ljubezen so nadvse čustven in strasten film, in to je tudi njegova največja prednost. Marion Cotillard je v vlogi ženske, ki živi samo za ljubezen, ne glede na to, koliko je ta sploh resnična, tako prepričljiva, da ob gledanju z njo zlahka doživljamo vse: od pričakovanja, želje in vznemirjenosti do frustracije, bolečine in besa. Vendar pa bi težko rekli, da film pove kaj novega o samem arhetipu ženske, ki jo popolnoma prevzame ideja o popolni romantični ljubezni.

To v filmu uporabijo le za Gabriellin pobeg iz nezadovoljivega življenja, premisleka o tem, zakaj – ali komu – takšne fantazije, ki jih družba in njena kultura pri ženskah množično gojita in spodbujata, pa v resnici ni. Škoda – morda bi s tem Spomini na ljubezen kot film lahko zares osupnili. Namesto tega ostajajo na ravni odlično izpeljane drame – kar pa je treba priznati, tudi ni zanemarljiv dosežek.

Tina Poglajen, iz oddaje Gremo v kino na 1. programu Radia Slovenija.