Nadaljevanje nekaj let pozneje pa ni prineslo kakšnega večjega uspeha in zamisli o novih filmskih podvigih mlade pustolovke so za nekaj časa poniknile, nikoli pa niso popolnoma potihnile. Ko so ustvarjalci leta 2013 z novim konceptom ter na novo ustvarjenima Larinim videzom in bolečo osebno zgodbo že malo zaprašeni videoigri uspešno dali nov zagon, je bil tudi novi filmski poskus le še vprašanje časa.

In zdaj je tu. Nova Lara Croft, precej bolj oblečena in tudi precej manj vešča uporabe svojih ženskih atributov – ampak le kdo bi pri tem lahko zares uspešno pariral Angelini v njenih najboljših letih –, je Alicia Vikander, z oskarjem nagrajena švedska igralka, ki se je uspešno uveljavila tudi čez lužo.

Kakor njena predhodnica je tudi Alicia za Larino upodobitev več mesecev trdo trenirala in večino akcijskih prizorov posnela brez dvojnikov. Je pa njena Lara, v skladu s spremenjenim konceptom same videoigre, še precej manj vešča v rokovanju z orožjem in tudi Croftovo premoženje še ni v njenih rokah, zato se sprva le s težavo prebija skozi življenje. A njena samozavest skozi zgodbo – ki je tipična akcije polna avantura v slogu dobrega starega Indiane Jonesa, kjer so mogoče tudi najbolj nemogoče stvari – vidno raste in v morebitnem in tudi že tiho napovedanem nadaljevanju se bo najbrž lahko prelevila v popolnoma neustrašno junakinjo iz videoigre.

Precej zanimivo je, da so režijsko taktirko projekta, od katerega nedvomno pričakujejo velik finančni uspeh, zaupali norveškemu režiserju Roarju Uthaugu, ki je visoka pričakovanja vsekakor upravičil. Njegov neposredni filmski pristop, v katerem je nekoliko več prostora za Larino osebno zgodbo, hkrati pa ne zanemarja niti elementov in atributov videoiger, kot je na primer tipičen Larin akcijski tek po temnih hodnikih grobnice, je odličen nastavek za morebitna nadaljevanja, film pa je naredil dovolj privlačen tudi za nepoznavalce videoigre.

Če bi odpravili še nekaj pretiranih podobnosti s filmi Igre lakote – streljanje z lokom in dvoprsti pozdrav z očetom sta le najbolj izstopajoči – in morda dodali še kakšno videoigre vredno miselno uganko, bi verjetno izpolnili tudi najzahtevnejša pričakovanja.