Ne glede na to se počutim vedno rahlo nelagodno, ko slišim za delo s takim ozadjem. Gledališka igra in film v svoji klasični podobi se vendar zvrstno in oblikovno precej razlikujeta – če ju primerjamo s proznimi zvrstmi, je prva morda nekoliko bolj podobna noveli in drugi klasičnemu, predmodernemu romanu, poleg tega obstaja nevarnost, da gledališka dikcija, ta je na odru lahko še kako učinkovita, v nepredelani obliki prodre na filmsko platno, ki pa tega potem ne prenese. Še toliko večji izziv predstavljajo igre, ki sledijo staremu klasicističnemu načelu o enotnosti kraja, časa in dogajanja. In film Žaba skoraj v celoti sodi mednje – večina filma se namreč zgodi v brivskem salonu osrednjega protagonista Zeka, nekdanjega vojaka s posttravmatsko stresno motnjo, ki ob praznovanju bajrama povabi k sebi prijatelja Švaba in brata Braca. Njegov načrt je, da bi brata, alkoholika in odvisnika od iger na srečo, pregovoril, naj se spremeni.

Scenarist Pjer Žalica je igro Dubravka Mihanovića razmeroma uspešno dopolnil s t. i. flash backi, hipnimi spomini osrednjega lika iz vojnega obdobja in nekaj recimo jim zunanjimi prizori taksista Švaba in Braca, glavnina dogajanja pa vendar poteka v brivskem salonu – film tako zelo spominja na pristop Polanskega v Masakru – dramski dialogi so še vedno gledališko intenzivni, frekventni, vendar jih je ekipi uspelo veristično preoblikovati – predvsem po zaslugi, spet podobno kot v Masakru, odlične igre nastopajočih z Emirjem Hadžihafisbegovićem na čelu. Njegova ponotranjena igra prav v vsakem kadru učinkovito oživlja predstavni, miselni in čustveni svet psihično ranjene osebe in hkrati odslikava širše družbeno ozračje sodobnega Sarajeva in Bosne.

S celovito domišljenima igralskima upodobitvama ga odlično dopolnjujeta tudi Aleksandar Seksan kot Braco in Mirsad Tuka kot Švabo – prvi izredno natančno, včasih samo s pogledom, upodobi odvisniško strast svojega lika in ambivalentni odnos do brata, drugi suvereno nastopi v vlogi mirne, ravnodušne osebe, ki sicer ni neposredno doživela vojne, vendar še kako živi njene posledice. Režiser Elmir Jukić, ki je režiral tudi gledališko predstavo te igre, je torej stavil na pravo karto – filmsko igro in uspel. Za kaj takega je potreben pogum, celo drznost, ki sta se v tem primeru izvrstno obrestovala.

Iz oddaje Gremo v kino