Najprej je treba poudariti najočitnejšo ironijo: prvi samostojni film o najhitrejšem junaku DC-jevega filmskega vesolja je do kinematografov prišel presenetljivo počasi. Projekt, ki je bil napovedan že leta 2014, je doživel zamude, odloge, menjave na vrhu studia in seveda eskapade, zaradi katerih se je Ezra Miller znašel na napačni strani zakona in na naslovnicah tabloidov. Roko na srce: to, ali se bo Ezra Miller v vlogi Flasha še vrnil, je najbrž manj odvisno od resnosti obtožb v zvezi z zlorabo in napadi ter bolj od uspeha samega filma: če bo pričujoči spektakel zaslužil milijardo dolarjev, bomo Millerja še videli. Pravila nikoli niso enaka za vse, bi pripomnil cinik.

Kot bolj ali manj polovica stripovskih spektaklov v zadnjih letih se tudi Flash poigrava z zasnovo multiverzuma, torej z idejo, da obstaja neskončno število vzporednih časovnic, ki se med seboj križajo samo v nekaterih prelomnih dogodkih oz. točkah v času. Prelomni dogodki – natančneje: tragedije – so povzročili genezo večine DC-jevih superjunakov: umor zakoncev Wayne nam je dal Batmana, uničenje Kal-Elovega rodnega Kriptona je na Zemljo pripeljalo Supermana, in tako dalje.

Tudi Flasheva predzgodba ima svojo tragedijo. Ko je bil Barry Allen (Ezra Miller) še otrok, je bila njegova mama Nora (Maribel Verdú) umorjena, njegov oče Henry (Ron Livingston) pa po krivem obsojen za njen umor. Da bi nekega dne lahko opral očetovo ime, se je Barry poklicno vrgel v sodnomedicinsko znanost. Med študijem ga kombinacija udarca strele, koktajla kemikalij in bizarnega spleta naključij obdari z nadčloveško hitrostjo. Čeprav bi s svojimi novimi sposobnostmi očeta najbrž lahko osvobodil na silo, Allen starejši še naprej resignirano sedi za zapahi, čakajoč na deus ex machino v obliki oprostilnih dokazov. (Glede na to, da je to svet, v katerem obstaja tudi Gotham s svojo plejado zločincev na prostosti, se njegova vera v pravosodni sistem zdi nekam utopična.)

Film se začne s podaljšanim akcijskim prizorom, v katerem Flash s svojo bliskovito hitrostjo rešuje dojenčke, ki kot v računalniški igri cepajo z najvišjih nadstropij bolnišnice – vse skupaj bi bilo verjetno duhovito, če ne bi bila računalniška animacija tako neživljenjska in srhljiva, da onemogoči kakršno koli vživetje v situacijo. (Problem slabe računalniške animacije se pozneje pojavi še večkrat: vizualizacija Flashevega šviganja skozi vzporedna vesolja je kaotična nočna mora za oči.)

Kar se tiče njegove lastne zagate, Barry izbere najtežjo pot: ker se zna premikati hitreje od svetlobe, lahko – po stripovski logiki – prelomi pravila linearnosti časa. Jasno, da se sklene vrniti v preteklost in preprečiti mamin umor. Gotovo ste videli Nazaj v prihodnost in razumete koncept, nam bolj ali manj eksplicitno pove film.

Na poti nazaj po časovni premici Barryja nepričakovano izpljune v vzporednem vesolju, kjer sreča 18-letno različico samega sebe, ki ni nikoli doživela izgube bližnjega: za tega Barryja je najhujša travma misel, da si bo morda moral sam oprati perilo.

Premisa srečanja med mladim, naivnim in maničnim Barryjem ter nevrotičnim, travmatiziranim starejšim Barryjem je dobra iztočnica za situacijsko komedijo, ki je v dobi usodno resnih filmov o superjunakih včasih primanjkuje. Miller v dvojni vlogi dejansko uspe ustvariti dva različna lika: Flash je zdaj veliko zanimivejši in večplasten kot v Ligi pravičnih, kjer se ga je dalo povzeti kot zgolj "nadležnega".

Scenarij idejo multiverzuma vpreže tudi za brezsramno izkoriščanje tisočletne nostalgije: v tem vzporednem vesolju Batmana ne igra več Ben Affleck, ampak Michael Keaton, ki si da duška kot godrnjavi, priletni Bruce Wayne. Keaton v vlogo vnese prepotrebni gravitas – škoda je samo, da ne dobimo več predzgodbe o tem, kako je Batman končal kot bradat starec, ki si v kopalnem plašču sam kuha špagete. A že ideja različnih Batmanov na različnih časovnicah je sama po sebi duhovita – povprečen gledalec je moral, odvisno od starosti, sprejeti že vsaj tri ali štiri različne Batmane, in Flashev pripovedni trik je samoreferenčna šala na ta račun.

Batman ve, da ne moreš spreminjati prihodnosti, ne da bi vplival tudi na preteklost – prav učinek domin je kriv, da v tem svetu, v katerem Čudežne ženske, Supermana in Aquamana sploh ni, Zemlja ni pripravljena na spopad z generalom Zodom (Michael Shannon) in njegovimi plačanci s Kriptona. Barry mora torej najti način, kako poraziti vesoljskega zavojevalca in se vrniti v svoje matično vzporedno vesolje – naloga, ki se zdi pretežka za enega (sicer podvojenega) superhitrega mulca, ostarelega Batmana in Supergirl (Sasha Calle), ki je v tem vesolju alternativna različica Supermana.

Ideja spreminjanja preteklosti in vzporednih vesolj ni bila samo os oskarjevske uspešnice Vse povsod naenkrat, ampak se je pojavljala tudi v TV-seriji o Lokiju, v Doktorju Strangeu (in multivesolju norosti) in animiranem Spider-Manu iz leta 2018, če naštejemo samo tri najočitnejše. Lahko bi teoretizirali, da je ta tematska obsedenost odraz vseprisotne tesnobe in našega hrepenenja po nostalgičnem kiču v luči negotove, grozeče prihodnosti. V resnici je najverjetneje samo cinična hollywoodska bližnjica, kako v rotacijo vrniti že odslužene ali pobite like. O tem priča tudi mimohod cameo vlog v Flashu, ki so sicer večinoma zabavne in celo ganljive – čeprav se spet postavlja vprašanje etičnosti rabe podobe likov, v katero prvotni igralci zagotovo niso mogli privoliti.

James Gunn, ki je od lani na čelu DC Studios Iin, je Flasha neskromno opisal kot "enega najboljših filmov o superjunakih, kar jih je kdaj videl"), namerava temeljito premešati karte v DC vesolju – tudi zato je Flash zastavljen kot bolj ali manj samostojen film, kar je dobro za njegov zgodbeni lok. Vsi tovrstni filmi so seveda samo delčki korporativne strategije, a Flashu je pripadlo precej dobro mesto v sestavljanki. Prav tako je dobro, da režiser Andy Muschietti, sicer bolj znan po grozljivkah (Mama, Tisto), filma ni ovesil z množico nepreglednih, bombastičnih prizorov bitk – z izjemo tiste na koncu, ki pa je, tako se zdi, neizogibno pravilo žanra.

Pod črto pa je to film, ki ga ne zanimajo metafizična vprašanja ali vsaj izviren koncept. Ne meri višje od nekaj duhovitih enovrstičnic in navdahnjenega kastinga – in v tem povprečju tudi pristane.

Ocena: 3-