Skoraj 25 let po enem najmarkantnejših filmov kariere se Ridley Scott vrača h klasičnemu žanru mečev-in-opank. Ker je Gladiator (2000) odnesel oskarja za najboljši film, so pričakovanja za nadaljevanje samodejno visoka – a vedeti je treba, da je Akademija danes veliko bolj skopo nagrajuje blockbusterje kot še pred dvajsetimi leti. (Je pa res, da je v dobi stripovskih filmov na spektaklu, kakršen je Gladiator, nekaj skoraj nostalgično staromodnega.)
Gladiator II odkljuka dovolj "obveznih" rubrik, da ima mesto v deseterici nominirancev za najboljši film najbrž tudi tokrat zagotovljeno, za veliki met pa mu manjka vsaj ščepec individualnosti ali poguma. Sijajna igralska zasedba nadaljevanja bi si od scenarija zaslužila več kot le predelavo že videne zgodbe. Scottova neoporečna režijska kompetentnost, celo nadgradnja posebnih učinkov in razkošnost scenografije – vse je tako predvidljivo, tako generično in funkcionalno, da pusti grenak priokus. Algoritem je zabeležil naša pričakovanja in nam postregel z varnim filmom po preverjenem receptu. (Kako osvežujoče neuravnovešena in ekscentrična je bila še pred tremi leti Scottova polomija Hiša Gucci!)
Sledijo manjši kvarniki za Gladiatorja II.
Vse poti vodijo v Rim – a ta konkretna se začne v Severni Afriki, kamor je hči Marka Avrelija, Lucilla (Connie Nielsen), po smrti brata Komoda poslala 12-letnega sina Lucija; Maksimovega potomca – in dediča imperija – je morala zaščititi pred korupcijo in političnimi čistkami v Rimu. Zdaj že odrasli Lucij (Paul Mescal) je Numidijo sprejel za domovino: uporablja ime Hanno, poročen je z bojevnico Arišat (Yuval Gonen) in s svojo vojsko se bo uprl zavojevalskim silam Rima. (Hannova prava identiteta bi morala biti za gledalca skrivnost, a film tako močno namiguje na veliko razkritje, da to, ko enkrat prispe, ne bo presenečenje za nikogar. Še več, "skrivnost" si je studio skvaril že z uradnim napovednikom za film.)
Odpor proti rimskemu "izvažanju demokracije" bo seveda brezploden: Lucij v bitki izgubi tako ženo kot svobodo. Kot sužnja ga pretovorijo v Rim, kjer bo moral – enako kot njegov oče pred njim – stopiti v gladiatorsko areno in se boriti za preživetje.
Gladiator II tako po vsebinski kot po tehnični plati naredi vse v svoji moči, da bi nas spomnil na to, kako radi smo imeli prvega Gladiatorja; nekajkrat celo inkorporira dobesedne citate in dejanske kadre iz prvega filma, kar je nepotrebno in kičasto. Direktor fotografije John Mathieson zvesto dokumentira dekadenco imperija v zatonu, glasbena podlaga Henryja Gregsona-Williamsa se ravno prav opira na motive Hansa Zimmerja iz predhodnika.
Gladiatorski spopadi so sicer čudovito koreografirani in posneti, a se je težko znebiti občutka, da skuša Scott po nepotrebnem preseči samega sebe. Če smo v prejšnjem filmu v areno spustili tigre, zdaj dobite pavijane na steroidih, nosoroga in morske pse! Pomorska bitka v Koloseju bi lahko učinkovala fantastično (vemo, da so take spektakle res prirejali), če ne bi slabo računalniško animirani morski psi vsega skupaj odpeljali v Sharknado vode. Sicer pa ni Scott nikoli skrival, kako zelo se v resnici požvižga na zgodovinsko verodostojnost – njegove epopeje so vedno v prvi vrsti ahistorične prilike o boju za nadvlado. Bolj kot zgodovina starega Rima ga zanimajo vzvodi moči, s katerimi (vsak) imperij širi propagando o lastni veličini in utrjuje svojo različico zgodovine. Tema je univerzalna, uvid pa ne pretirano izviren.
Gladiator je bil zgodba o rimskem anonimnežu (na skrivaj patricijskega rodu), ki bo pod škornjem tiranskega cesarja preživel samo, če bo z uprizarjanjem spektakla v bojni areni osvojil srca Rimljanov. (Kruha in iger: vsak imperij ve, da je rajo treba zabavati, medtem ko jo ožemaš in tlačiš.) Gladiator II je ista zgodba, ampak z dvema tiranskima cesarjema – to sta psihopatska brata Geta (Joseph Quinn) in Karakala (Fred Hechinger); vsaj drugemu presojo poleg sadizma megli tudi okužba s sifilisom. Senatorji so enako neorganizirani in nekoristni kot prej.
Zgodba se šibi pod neštetimi omembami Marka Avrelija in njegove vizije demokratičnega Rima – in tako tudi Mescalov Lucij ne more biti drugega kot medla kopija Maksima Russlla Crowa. Zgodba nam Lucija v uvodu predstavi kot podivjanega, nepredvidljivega bojevnika, ki ne bo odnehal, dokler se za ženino smrt ne bo maščeval zavojevalskemu generalu Akaciju (Pedro Pascal). Ker pa bo Lucij, če naj gre po očetovih stopinjah, moral vihteti meč v imenu Rima, imperija, proti kateremu je prej besnel, njegov lik doživi precej nenaden, neprepričljiv značajski preobrat. Namesto da bi film razdelal njegove vzgibe in travmo, ga indoktrinira s "sanjami o Rimu" in ga predela v samo še enega klasičnega junaka v Maksimovi podobi. Zakaj mu je mar za Rim, ki ga je oropal vsega, kar je kdaj ljubil? Kaj se je zgodilo s krvoželjnim maščevalcem, ki hoče poklati vse, ki stojijo med njim in krivcem za Arišatino smrt?
Paul Mescal je v neverjetni telesni formi, a preprosto ni tip igralca za akcijskega junaka: njegova introvertirana melanholija je navzkriž z vsem, kar žene Lucija. Veliko bolj prepričljiv je Pedro Pascal v vlogi izčrpanega, trpko razočaranega generala, ki je spregledal, da so visokoleteči razglasi njegovih vladarjev samo prazne floskule. Njegov lik ima največ globine in je najmanj arhetipsko predvidljiv – zato se ga seveda hitro odkrižamo.
Daleč najbolj se je na snemanju očitno zabaval Denzel Washington. Njegov Makrinij je osvobojeni suženj, trgovec z orožjem in organizator gladiatorskih bojev, v prvi vrsti pa makiavelistični spletkar, ki bo Lucija uporabil kot figuro v svoji šahovski igri prevzema oblasti. Washington v isti sapi uteleša patos Shakespearjeve tragedije in camp kabaretne predstave: deklamira in krili, pijan od moči in ambicij, a je obenem ves čas jasno, kako nevaren in zahrbten sovražnik zna biti. Nekje v loku njegovega vzpona in padca bi scenarist David Scarpa lahko našel veliko bolj zanimivo zgodbo, a to bi pomenilo, da Gladiator II ne bi bil samo zrcalo in odmev Maksimove zgodbe.
Gladiator II je vse prej kot dolgočasen ali slabo narejen film – je pa opomnik, da silna priljubljenost filma še ni dovolj dober razlog za nadaljevanje štrene. Kaj je gnalo Ridleyja Scotta, da se je četrt stoletja pozneje vrnil k istemu izviru? Zakaj nadaljevati zgodbo, če si pobil vse njene protagoniste? George Miller je imel vizijo, ko se je vrnil k Pobesnelemu Maxu, Denis Villeneuve je našel novo vstopno točko v svet Iztrebljevalca. Nick Cave je pred petnajstimi leti – menda na prošnjo Russlla Crowa – napisal scenarij za nadaljevanje Gladiatorja, v katerem se je Maksim iz posmrtnega življenja prežarčil spet na Zemljo in se sprehodil skozi cikle človeškega (samo)uničenja, od križarskih pohodov do vietnamske vojne. To bi bil neprekosljivo bizaren film, a imel bi vsaj neko idejo.
Za vsako revolucionarno Cesto besa in vsakega navdahnjenega Iztrebljevalca 2049 obstajajo nešteta brezdušna, duhamorna nadaljevanja tipa Jurski svet in Terminator 4. Gladiator II sicer ni v tej drugi kategoriji ciničnega zaslužkarstva, manjka pa mu bravuroznost režiserja, ki je pred 25 leti prevetril žanr gladiatorske epopeje.
Ocena: 4-
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje