Čeprav se je celo življenje krepostno izogibala mamilom, je v trenutku obupa enkrat vendarle segla po moževi pipi za opij. (Če je religija opij za ljudstvo, kot je trdil njen slavni oče, je bila za Eleanor največja droga vedno brezupna, samouničujoča ljubezen do sebičnega moškega, s katerim se je zavezala za celo življenje.) Zapeta junakinja kostumske drame iz 19. stoletja se za bežen hip lucidnosti prelevi v furijo, ki da svojemu potlačenemu besu duška z divjim plesom. Anahronistična glasbena podlaga – komad sodobne ameriške pankzasedbe Downtown Boys – je stilističen prijem, kakršnih bi si v Gospodični Marx želeli še več. Ni jih namreč dovolj, da bi film, ki je premiero doživel v tekmovalnem programu lanskega beneškega festivala, presegel omejitve tradicionalne biografske drame.

Rezultat je tako slogovno neenoten film, ki linearno pripoved in konvencionalno strukturo na trenutke pretrga s prebliski neobremenjene svobode od moškega pogleda. Če hoče film govoriti o trmi, strasti in revolucionarnosti izjemne ženske, bi moral tudi medij z malo manj strahu poseči v polje revolucionarnega in nebrzdanega. (Marije Antoanete (2006) Sofie Coppola kritika v času nastanka morda ni jemala dovolj resno, a film je postavil svojevrsten standard v "moderniziranju" zgodovinskih likov s pomočjo sodobne popkulture.)

Igralka Romola Garai, ki je bila v Benetkah prav tako nominirana z nagrado, je v naslovni vlogi karizmatična, a za odtenek preveč monotona in zavezana melanholični pasivnosti trpeče junakinje. Scenarij jo v redkih trenutkih političnega aganžmaja otovori s programskimi govori, ki jih oddeklamra naravnost v kamero; to prebijanje t. i. četrtega zidu učinkuje arbitarno oz. nasilno: zdi se, kot da se protagonisti večino časa ukvarjajo s tem, da bo vsaka njihova replika zvenela dovolj revolucionarno in zgodovinsko (in potem pozabijo zabrisati perspektivo 21. stoletja.) A teatralne deklaracije so odveč, kajti Garai bi tudi brez izrecnih besed zmogla podati počasno erozijo idealizma. Njen oče, monolitni velikan Marx (v nekaj spominskih prebliskih ga upodobi Philip Gröning), jo zna razočarati tudi iz onstranstva (v katero tako ali tako ne verjame). Ob tem se velja vprašati, zakaj moramo Eleanor, ki je bila izpričano svobodomiselna v vprašanjih romantičnih zvez, kar naenkrat pripisati histeričen izpad ob razkritju zakonske nezvestobe pokojnega očeta.

Jenny Julia Eleanor Marx, ki so jo bližnji poznali kot "Tussy", je bila najmlajša hči Karla Marxa: pisateljica, intelektualka, aktivistka in ena prvih žensk, ki so bile aktivne v boju za pravice delavcev, za ukinitev otroškega dela in za enakopravnost žensk. Imela je veliko vlogo pri oblikovanju t. i. novega sindkalizma v Veliki Britaniji. Razlogov, zakaj bi bila Eleanor Marx fascinanten lik za filmsko upodobitev, je neskončno. Zakaj se je scenaristka in režiserka Susanna Nicchiarelli torej odločila, da jo bo definirala izključno in samo prek odnosa do moških, ki so ji bili blizu? Zakaj veliko žensko reducirati na njeno bolečo ljubezen do sebičnega, nezvestega in zapravljivega Edwarda Avelinga (Patrick Kennedy), s katerim sta soustanovila Socialistično ligo in si delila življenje? Iskanje intimne resnice javne osebnosti je seveda uveljavljen biografski pristop, a Gospodična Marx – nenamerno – vzbuja vtis, da protagonistka "sama po sebi" ni dovolj zanimiva za filmsko upodobitev; v tem pogledu je film velika zamujena priložnost. S tem, da se družbena trenja upodobljenega časa umaknejo tako daleč v ozadje, se skoraj sam od sebe ponuja zaključek, da je "intimna zgodovina" osebnih strasti, razočaranj in želja tista bolj vznemirljiva plat posameznikovega življenja.

Film, ki je bil, čeprav gre za italijansko-belgijsko produkcijo, posnet v angleščini in z britansko igralsko zasedbo, popisuje obdobje med letoma 1883, ko je umrl Karl Marx, in 1898, ko je pri 43 letih svet zapustila tudi Eleanor. Odločitev, da Marxa pokopljemo že v uvodnem prizoru, avtorja Kapitala povzdigne na raven simbolične "pošasti, ki hodi po Evropi" – no, o tem, po filmu: vsako dejanje, vsaka beseda Eleanor Marx se opredeljuje v odnosu do njega.

Scenarij, ki marksistične ideje podaja na okleščen, šolski način, večkrat potegne vzporednico med socializmom kot uporom izkoriščanju kapitala in feminizmom kot uporom tiraniji moških. Vdana hčerka z leti postopoma uvidi, da je izpod oblasti očeta prešla naravnost v roke svojega moža: trditev, ki jo po silovitem proganistkinem monologu ublaži in razvodeni razkritje, da je šlo "samo" za zaigran monolog iz Ibsenove Hiše lutk. Ta afektiran prijem samo še dodatno podčrta, da si film do konca ne zaupa zagristi v bistvo problema: kdo je bila "gospodična Marx" onkraj svojega častitljivega družinskega drevesa? Je celo njeno življenje samo učni primer "organiziranega svetohlinstva" družbe, ki je bila sposobna sprejeti enakopravnost žensk kot delovne sile, ne pa tudi v družinski sferi? Pri iskanju odgovorov bi Nicchiarelli prav prišla tista "iskra, ki bo zanetila ogenj", o kateri poslušamo v pankovski priredbi kultnega Springsteenovega komada Dancing in the Dark.

Ocena: 3