Najbrž ne preseneča podatek, da je režiser David Leitch kariero začel kot kaskader (med drugim za Brada Pitta!), potem pa se uveljavil kot režiser gibkih, kinetičnih, a nezapletenih filmov (glej: John Wick, Atomična blondinka). Njegov zaščitni znak in adut so pregledni, realistični prizori spopadov, ki dogajanja ne zameglijo v napol animirano bombastičnost superjunaških filmov. No, Hiter kot strel nadaljuje njegovo tradicijo lepo koreografiranih akcijskih prizorov (tokrat v klavstrofobično zamejenem prostoru vagona), definitivno pa ni več minimalističen akcijski film, pač pa hiperaktivna, v času preskakujoča, nakladaška štrena, ki se – vsaj v končnem obračunu – veliko preveč naslanja na posebne učinke, predvsem pa na zgled filmov Guya Ritchieja in zgodnjega Quentina Tarantina. Scenarist Zak Olkewicz skuša od zadnjega prevzeti predvsem veščino duhovitega gobezdanja o popkulturi, a mu za kaj takega zmanjka pronicljivosti; nenehnih omemb Lokomotivčka Tomaža se človek res hitro preobje. Za nameček imajo vsi liki popolnoma enak način izražanja, kot da si scenarist ne bi znal (ali se spomnil) ustvariti več kot enega "glasu".

Kadar dialogi filozofsko nastrojenih morilcev učinkujejo, je to predvsem po zaslugi igralcev, v prvi vrsti Brada Pitta, njegove neuničljive karizme in že večkrat dokazane afinitete do komičnih vlog. Zvezdnik ima dejansko precizen občutek za situacijsko komiko, a ga hromi nenehno naprezanje in duhovičenje scenarija, ki ni pol toliko brihten, kot misli, da je. Zasičene barve, uporaba nepričakovanih šlagerjev (denimo Engelberta Humperdincka), uvajanje likov z mednaslovi – zakaj je moral Leitch, ki je z Johnom Wickom sam sprožil nešteto posnemovalcev, po navdih tako globoko seči k Tarantinu?

Hiter kot strel (Bullet Train) je priredba japonskega romana pisatelja Kōtara Isake; poklicni morilec in "magnet za nesrečo", Pikapolonica (Brad Pitt), je pred kratkim odkril psihoterapijo in zdaj na vsakem koraku premleva visokoleteče krilatice o čustvih, komunikaciji in usodi. V zadnjem hipu je vskočil namesto prezaposlenega kolega: s hitrega vlaka, ki povezuje Tokio in Kjoto, mora ukrasti kovček, poln denarja. Seveda se bo naloga izkazala za veliko zamudnejšo in zahtevnejšo, kot je pričakoval – vlak je namreč natrpan z raznoraznimi plačanci, morilci in spletkarji (in smrtonosno kačo), ki imajo med seboj nekompatibilne cilje. Med njimi sta poklicna morilca, brata "Mandarina" (Aaron Taylor-Johnson) in "Limona" (Brian Tyree Henry), ki morata domov vrniti odpadniškega sina vodje največjega japonskega kartela, Bele smrti; na videz nedolžna šolarka v dokolenkah (Joey King), ki hoče Belo smrt pokončati; ter skrušeni "Oče" (Andrew Koji), ki se hoče maščevati neznancu, ki je njegovega sina porinil s strehe. Nekateri od teh likov so bolj izrisani in okarakterizirani kot drugi (predvsem v odnosu med Mandarino in Limono je nekaj dejanske globine), a v svetu Hitrega kot strel gre vsem bolj ali manj za preživetje in/ali tisti kovček denarja.

Naivno bi bilo misliti, da studio ni pričakoval pritožb na račun kulturnega prilaščanja okrog tega, da so japonsko zgodbo ekranizirali z belskim igralcem v glavni vlogi. Hiter kot strel zato vsaj na deklarativni ravni poskuša biti "mednaroden" film, japonsko-ameriška koprodukcija – v stranski vlogi postavi Andrewa Kojija in Hiroyukija Sanado (tega v stereotipno vlogo jakuze), tako rekoč vsi preostali pa so Britanci ali Američani. Japonska za Leitcha in druščino še vedno ostaja le kulisa, od katere si izposodijo kakšen priročen rekvizit v obliki samurajskega meča ali likov iz mang, ne stopajo pa z njo v kakršen koli resničen dialog. Zadovoljijo se s cenenimi stereotipi Japonske kot dežele, kjer vladata tehnološki napredek in točnost, ljudje pa se na vsakem koraku vljudno klanjajo in smehljajo. Oh in z japonsko priredbo pesmi Bee Gees in Bonnie Tyler. Najbrž je lahko razumeti, da je igralec tipa Brad Pitt potreben za mednarodno distribucijo in promocijo tovrstnega blockbusterja, vseeno pa je težko racionalizirati to, da z izjemo omenjenih dveh igralcev v filmu ni praktično nikogar z azijske celine, so pa zato kar trije obrazi iz letošnjega Izgubljenega mesta (2022).

Hiter kot strel je, pod črto, film, ki se zanaša na dve repetitivni šali, zvezdniški prah Brada Pitta in epizodne vloge četice zelo znanih obrazov. Dovolj za nezahteven večer v kinu, ne prinaša pa absolutno ničesar izvirnega ali trajnega.

Ocena: 3