Novi del franšize z naslovom Indiana Jones in artefakt usode je prvi del serije, pri katerem nista idejno ali režijsko sodelovala niti Steven Spielberg niti George Lucas, sta pa film oba producirala. Režiser je tokrat James Mangold, ki je pred leti režiral z oskarjem ovenčano delo Hoja po robu o življenjski zgodbi legendarnega Johnnyja Casha.

Univerzitetni veteran, profesor arheologije in antičnih ved dr. Henry Jones mlajši je tik pred upokojitvijo, ko se pri njem oglasi več zainteresiranih strank zaradi iskanja skrivnostne mehanične naprave Antikitera, ki jo je skonstruiral znameniti matematik, fizik in astronom Arhimed. Med njimi so predstavniki vlade, odtujena krščenka, ki preprodaja starine, in seveda večni sovražniki, nacisti. Profesorju Jonesu kljub starosti ne preostane drugega, da vzame svoj stari klobuk iz škatle in bič v roke …

Indiana Jones in artefakt usode je peti celovečerni film v nizu, ki se razteza čez štiri desetletja. Mešani odzivi na zadnji del so morda posledica nesporazuma, saj film skoraj bolj kot na današnje občinstvo meri na tiste gledalce, ki so z likom tako rekoč odraščali. Avtorska ekipa na čelu z režiserjem Jamesom Mangoldom spretno in posrečeno niza vizualne in spominske citate in reminiscence na pretekle filme skupaj z nekaterimi stranskimi liki, hkrati pa je film kot celota tudi elegija za nekim skoraj romantičnim obdobjem. Ali morda celo za mladostjo, ki se je večno ne da zadrževati.

Glede ustvarjalnega združevanja pustolovščine, akcije, fantazije, humorja in zgodovinske resničnosti najbolj izstopata dve dolgi sekvenci – prva je duhovit ulični pregon po New Yorku med parado v čast pristanka Američanov na luni, druga pa skok v antiko, v čas obleganja Sirakuze in bližnjega srečanja z avtorjem Antikitere. Pri tem prizora nista sama sebi namen, ampak imata tudi smiselno povezavo z razvojem zgodbe in s samimi protagonisti.

Peti Indiana Jones je prvi celovečerni film v nizu, pri katerem nista pobližje sodelovala Spielberg in Lucas, vendar je njun vpliv in veščino čutiti v vseh prizorih. Morda tudi neko zelo posebno bolečino: za omenjeno generacijo je bila druga svetovna vojna dobra in poštena, pa čeprav so bili sami rojeni tik po njej, vietnamska vojna pa travmatična in zgrešena – obeh se zadnji Indiana Jones, dogajalno večinoma postavljen na konec 60. let, še kako dotika.

Ne nazadnje pa zabavna, inteligentna pustolovščina opravlja vsaj dve zunajfilmski nalogi. Prva je uspešen boj proti starizmu, saj izkazuje Harrison Ford izjemno vitalnost pri svojih 81-ih letih in je lahko vzor za drugačno sprejemanje vitalne starosti, druga pa je boj za uveljavitev zgodovine, arheologije, antičnih ved in znanja sploh – morda Indiana Jones ni ravno zgled strogega akademskega pristopa do znanosti, a za gojenje ljubezni do navedenih področij je naredil toliko, da bi mu kot fiktivnemu liku gotovo lahko pripadel kak častni doktorat …

Iz oddaje Gremo v kino.