Marie je brezposelna ločenka z nagnjenostjo k alkoholu in s sinom, ki zaradi udobja raje živi pri očetu. Ob svojih siceršnjih eksistenčnih težavah je postala še žrtev izsiljevalca zaradi seksualnega posnetka. Bertrand je osamljen oče, ki obsesivno nakupuje po spletu in se zaljubi v neznano telefonsko prodajalko ter se jo odloči poiskati, pri tem pa še pomagati hčeri, ki trpi v šoli zaradi spletnega nadlegovanja. Christine pa je nekdanja inženirka, ki je zaradi obsedenega spremljanja televizijskih serij izgubila službo v jedrski elektrarni, in se preživlja kot voznica za uber, vendar je tarča sistematičnih slabih ocen. Vsi trije kolegi se odločijo, da se bodo uprli digitalni dominaciji in prišli do dna svojih spletnih stisk.

Francoska satirična komedija Izbrisati zgodovino je novo celovečerno delo, ki ga podpisuje avtorski dvojec Benoît Delépine in Gustave Kervern. V bistvu je samo nova variacija zgodbe njune izvrstne sarkastične komedije Louise-Michel iz leta 2008, ki smo jo videli tudi pri nas. Tam so odpuščeni delavci z odpravnino najeli nerodnega poklicnega morilca, da bi se maščevali šefu, vendar se na koncu izkaže, da je tovarna v resnici v lasti nekega nabiralnika v davčni oazi. Nočem razkrivati razpleta filma Izbrisati zgodovino, ampak dejansko je spoznavni lok osrednje trojice protagonistov in njihovo popotovanje k nepreglednim halam strežnikov in podatkom v oblakih sila podoben ... Sumljivo podobna je tudi fabula njunega filma Mamut iz leta 2010, v katerem se sveži upokojenec v telesu Gérarda Depardieuja odpravi na motoristično popotovanje, da bi ugotovil, kaj se je zgodilo z njegovimi izginulimi pokojninskimi prihranki.

Skratka, lahko bi rekli, da sta Delépine in Kervern postala Woody Allen socialne satire, snemata samo variacije istega filma, včasih se izpeljava pač posreči, drugič manj. Film Izbrisati zgodovino bi lahko bil zanimiv že zaradi svojega večpomenskega naslova, in je na lanskem Berlinalu tudi prejel posebno nagrado žirije, a resnici na ljubo gre za relativno benigno zadevo, za medel in razvlečen film o zagatah srednjeletne generacije, soočene s hitro spreminjajočim se virtualnim svetom. Film ni popolnoma brez občasnih šal, posrečenih jezikovnih gagov in domiselnih režijskih rešitev, vendar težko izvabi kaj več od prizanesljivega nasmeška.

Morda predvsem zato, ker Marie, Bertrand in Christine niso ne smešni ne posebej priljudni liki, zdi se celo, da se jim Delépine in Kervern rahlo zlobno in privoščljivo posmehujeta – tako njim kot dediščini upora "rumenih jopičev" v smislu, kar poglejte jih, saj jim, generaciji udobja, v resnici ni nič hudega ... Tako postane to film, v katerem je morda najbolj simpatičen stranski lik dejanski ljudomrznež Michel Houellebecq, ki se bežno pojavi kot potencialni samomorilec.

Še eden od problemov filma, kot ga razumem sam, je v tem, da živimo nekako po inavguraciji Trumpa in poznejšem pojavu njegovih malih klonov, od katerih imamo enega na oblasti tudi pri nas, v dobi, v kateri se je precej zabrisala meja med satiro in resničnostjo.

Smeh, ki ga s svojimi izbljuvki in izpadi karikature na položajih povzročajo, je bolj smeh iz obupa, hkrati pa spravljajo ob kruh prave satirike, saj je nemogoče tekmovati s konstrukti iz resničnosti. Ta doba je seveda vezana tudi na prevlado digitalnih okolij in družbenih omrežij in je v resnici povzročila večje tektonske premike, kot smo jih sposobni sproti premišljevati in psihološko predelati. Tudi to bi lahko bila ena izmed ključnih pomanjkljivosti filma Izbrisati zgodovino – stiske, ki jih ti spletni in socialni fenomeni povzročajo, so še kako resnične in imajo lahko še kako krute posledice. Vsega navedenega se film zelo površno in površinsko dotakne, a ga s svojim miselnim zarezom ne nagovori prav zares ... Pozni kapitalizem je namreč poln paradoksov, ki niso v prid človeški integriteti, a tudi pristop k perečim problemom, ki ga ubere celovečerec Izbrisati zgodovino, kakšne posebne integritete ne pokaže.

Iz oddaje Gremo v kino.