Tashi Duncan (Zendaya) je najstniški teniški fenomen: še preden je zaključila srednjo šolo, že nastopa v oglaševalski kampanji za Adidas; športna industrija je odločena, da bo iz nje naredila "naslednjo veliko stvar", ona pa ima dovolj daru, da to dejansko lahko doseže. Dokler seveda huda poškodba kolena ne iztiri njene kariere, še preden je uspela stopiti med profesionalce.

Trinajst let pozneje je Tashi poročena s teniškim asom Artom Donaldsonom (Mike Faist), ki je osvojil že vse teniške turnirje – razen Odprtega prvenstva ZDA. In tudi letos ne kaže najbolje: Art ima očitno težave z motivacijo in samozavestjo, izgublja celo dvoboje, ki bi jih načeloma moral zlahka dobiti in zdi se, da se kariere oklepa samo še zaradi Tashijinih ambicij. V nič boljšem stanju ni njegov zakon. Če že ne s sovraštvom, pa trenerka svojega moža večino časa opazuje vsaj s slabo prikritim prezirom.

Da bi ga psihično vrnila v igro, Tashi Arta prijavi na turnir Challenger, dogodek na skoraj najnižji ravni profesionalnih tekmovanj, po kakršnih se svaljkajo nižje rangirani igralci. In ravno v tem zakotju jima pot prekriža Patrick Zweig (Josh O’Connor): Artov nekdanji najboljši prijatelj, tenisač, ki ga Art še ni uspel premagati, in predvsem njegov stari ljubezenski rival. Ko je pred mnogimi leti Tashi izbirala med njima, se je (najprej) odločila za Patricka. Šele, ko jo je Patrickov orjaški ego razočaral, si je bila pripravljena rane lizati v naročju varnega, zanesljivega Arta.

Patrick sicer nikoli ni dosegel svojega silnega potenciala; preživlja se z igranjem na neuglednih turnirjih, pa še to bolj slabo; včasih mora prespati v avtomobilu in si od koga izprositi brezplačen zajtrk. (To je vsaj deloma poza; tenis je pač šport privilegiranih razredov in tudi Patrick ima, kot bomo slišali, zaledje premožne družine.) Do velikega spopada med starima tekmecema torej ne bo prišlo na kakem Grand Slamu, pač pa na obskurnem dogodku s sponzorsko etiketo "Phil's Tire Town". Eden je zlati deček ameriškega tenisa ("Naše blontno veselje," z besedami Lačnega Franza in nekega drugega športa), drugi je povaljani, namrščeni anonimnež.

Vse to se dogaja na nelinearni časovnici, ki gledalca pošilja naprej in nazaj v času ter postopoma razkriva zapleteno mrežo njihovih odnosov; preteklost in sedanjost sta v scenariju Justina Kuritzkesa na trenutke namerno zabrisani.

Ker vemo, da so Izzivalci primarno psihološka drama o ljubezenskem trikotniku in ne športni film, je v resnici presenetljivo, kako zelo varno je vse skupaj zastavil veliki estet Luca Guadagnino: prizori spolnosti so zgolj nakazani, občutek nevarnosti, ki ga pričakujemo od erotične srhljivke, pa nikakor ne vzplamti. Preprosto ni dovolj, da pred kamero postaviš tri objektivno izjemno privlačne ljudi – med njimi mora obstajati trenje, kemija, napetost.

Izzivalci je bil promoviran kot izrazito seksi film, pa to, presenetljivo, ni. Za kaj takega bi moral imeti vsaj ščepec subverzivnosti; spomnimo se samo na romanci iz Guadagninovih Pokliči me po svojem imenu (2017) in Bones and All (2022). V zgodbi je sicer ves čas prisoten tudi homoerotičen podton, a ga režiser rad spodseka z vložki situacijske komike. Res pa je tudi, da Guadagnina veliko bolj kot seks zanima nadvlada: najlepši primer tega je prizor (nesojenega) trojčka, ki nam ga obljublja že napovednik; resnica tega srečanja je v moči, ki jo ima Tashi nad fantoma.

Kaj torej gledamo? Osrednji tezi drame se najbolj približa Tashijina mantra, da "tenis ni šport, pač pa odnos" – kadar funkcionira, je več kot vsota vseh svojih delov. ("Kadar je igra res dobra, se počutiš, kot da si zaljubljen.") To seveda pomeni, da je soočenje na igrišču dialog brez besed: vse, česar si junaki ne morejo vreči v obraz v vsakdanjem življenju, prenesejo na udrihanje po žogici.

Kinetične partije tenisa so tako jedro filma: direktor fotografije Sayombhu Mukdeeprom (sodeloval je že pri Suspirii in Pokliči me po svojem imenu) in montažer Marco Costa sta ustvarila vročične, neklišejske prizore tenisa kot nadomestka za prepir/predigro/fizični obračun. (Film ne izgublja časa z razlaganjem pravil igre, in tudi ni hudega, če vam niso popolnoma jasna – tenis je tu le metafora, z lahkoto bi bil tudi golf ali boks.) Mukdeeprom izbere zasičeno barvno lestvico, ki spominja na varljive idile Davida Lyncha.

Težava je le v tem, da ves neizrečeni podtekst ni pretirano kompleksen: Tashi, Art in Patrick so svoja življenja pač podvrgli profesionalnemu športu, zaradi česar so nebogljeni v medčloveških odnosih in se ne znajo iztrgati iz svojega toksičnega trikotnika. Ne pozabimo, da je Guadagnino nenadkriljiv kronist najstniške ljubezni – naši protagonisti so tudi na pragu tridesetih čustveno še vedno najstniki. Vsak od njih je reduciran na eno glavno lastnost: Art je puščoben "prijazen fant", Patrick je brezsramen narcis in Tashi (karikirano) hladna, preračunljiva manipulatorka.

Guadagnino tokrat pač ni subtilen, kar dodatno podčrta še nalezljiva, glasna podlaga tehnoglasbe, delo preverjenega dvojca Trenta Reznorja in Atticusa Rossa. Če v filmu ne boste iskali bistveno globlje poante od tiste tik pod površjem, predstavljajo Izzivalci zabaven večer v kinu.

Ocena: 4-