Leta so bila do nadaljevanj Jurskega parka prijazna približno toliko kot tisti zloglasni asteroid do dinozavrov, a v počasnem posnetku; franšizacija filma, ki je v mnogih med nami zanetil ljubezen do spektakla, je iztisnila še zanje ostanke življenja in lepote iz izvirne zasnove. V drugo se je začelo z Jurskim svetom leta 2015, se nadaljevalo s Padlim kraljestvom (2018), v katerega je Juan Antonio Bayona vdihnil vsaj nekaj vizualnega sloga (če že smisla ne) in zdaj dokončno ustvarjalno bankrotiralo s človekom, ki je kriv za novo trilogijo: producentom/scenaristom/režiserjem Colinom Trevorrowom. Sicer pa, kaj ni tega najlepše povedal sam Jeff Goldblum v tistem prvem filmu? Tako jih je zanesla zavest, da zmorejo, da se niso vprašali, ali je to prav. Jurski svet danes je brezdušna veriga blockbusterjev, kar morda ni presenetljivo, je pa žalostno, če se spomnimo čarobnosti, ki jo je leta 1993 znal ustvariti Steven Spielberg.

Colin Trevorrow torej režira Prevlado, za katero je scenarij napisal v sodelovanju z Emily Carmichael (Ognjeni obroč: Vstaja). Vseeno je, ali se prejšnjih delov spominjate, film priskoči na pomoč s kratkim povzetkom: po neuspelem poskusu novega Jurskega parka so dinozavri ušli v svet, ker zdaj sejejo svoj predimenzionirani kaos. Obstaja tudi klonirana deklica Maisie Lockwood (primerno igralsko medla Isabella Sermon), ki je izginila iz laboratorija – dokler ne izvemo, da zanjo v odročni gozdni koči skrbita stara znanca Claire Dearing (Bryce Dallas Howard) in šepetalec raptorjem Owen Grady (Chris Pratt). Skupina divjih lovcev iz gozda ugrabi tako Maisie kot tudi mladička velociraptorke Blu – in pregon se lahko začne.

To je samo eden od uvodov v film, ki nas zasuje z goro ekspozicije o gensko modificiranem žitu, ubijalskih kobilicah, pravicah živali in globalnih posledicah igranja Boga. Jurski svet na vse te dileme seveda nima odgovorov, postavlja samo že stokrat prežvečena vprašanja, ki pa v dogajanje (sicer precej neceremonialno) zvlečejo tri znane obraze: Ellie Sattler (Laura Dern), Alana Granta (Sam Neill) in Iana Malcolma (Jeff Goldblum). Skupaj prvič po letu 1993! Vsi trije so sijajni in očitno veseli vrnitve v antologijske vloge, a je nemogoče spregledati, da se film ne potrudi zares utemeljiti ali upravičiti njihove prisotnosti. So pa vsi trije dobrodošla osvežitev po dveh filmih, ob katerih smo se morali pretvarjati, da ima Chris Pratt dovolj karizme, da nosi cel film na svojih plečih. Njegova edina prepoznavna značajska lastnost je "vzajemno spoštovanje z dinozavri", kar ponazarja s tem, da ima večino filma roko dvignjeno proti kameri v nekakšni dresurni gesti, obraz pa zgrbančen v grimaso silne koncentracije.

Generični zlikovec vseh znanstvenofantastičnih filmov zadnjega desetletja, tehnološki milijonar brez zadržkov pred genetskim inženiringom, je tukaj Lewis Dodgson (Cameron Scott), prvi mož korporacije Biosyn Genetics. Biosyn ima iz neznanega razloga monopol nad raziskavami dinozavrov (ta se odvija v Dolomitih), njihov kapitalistični pohlep pa, jasno, ogroža obstoj sveta. (Medklic: zakaj arheologi stare šole, kakršen je Grant, še vedno kopljejo po pesku za dinozavrskimi kostmi, če je pa človeštvo medtem dinozavre dobesedno vrnilo od mrtvih?)

Na strani pozitivcev se vsem naštetim pridružita še Han Solo, pardon, sarkastična tihotapska pilotka Kayla (DeWanda Wise) in Biosynov piarovec/žvižgač Ramsay (Mamoudou Athie). Ampak z novimi liki v resnici nima smisla izgubljati časa, ker so v zgodbi le kot rekviziti, ki bodo v pravem trenutku junake spravili iz škripcev.

Vse povedano je le (pre)dolg nastavek, da svojo originalno trojico Dern-Neil-Goldblum spravimo tja, kamor spadajo: v paničen beg pred dinozavri. Ogromen kompliment tem igralcem je, da zmorejo dejansko vdihniti nekaj življenja svojim generičnim replikam in bizarnim situacijam, a to ne odtehta Trevorrowega osnovnega nerazumevanja akcijskih prizorov. Film si je nastavil potencialno fascinanten koncept – dinozavri nenadzorovano lomastijo po človeškem svetu – a mu preprosto ni kos; prizori pregonov so repetitivni, nepregledni in kaotično zmontirani skupaj.

Če smo na prvi pogled navdušeni nad vizualnimi učinki, bo malo bolj pozoren gledalec hitro opazil, da film svoje glavne zvezde, dinozavre, dosledno "maskira" z nočjo, padavinami ali hitrimi rezi, ki nas prikrajšajo za ključne trenutke akcije. To je neprimerljivo bolj banalno kot premišljeno grajenje suspenza in odlaganje razkritja, s katerima so svoje tehnične (ne)zmožnosti presegali v devetdesetih. Prav tako scenarij po nepotrebnem komplicira z domnevno "kul" dodatki: zakaj naj bi velociraptorji potrebovali dresuro z laserjem, da lovijo svoj plen? Mar ni njihova nenasitna krvoločnost sama po sebi v srčiki Jurskega sveta? Zakaj ves čas tečejo raaaaavno malo prepočasi, da bi ujeli svoj plen – ne glede na to, ali je ta peš, na motorju ali v zraku?

Dinozavri v teh filmih že dolgo niso več simbol za človekov nepremišljeni napuh, niso več utelešenje tega, kaj se zgodi, če ne spoštujemo svojega mesta v naravni verigi. Nekje spotoma so postali samo še ene filmske pošasti, kot kajdžuji ali transformerji, ki imajo očitno zavestno namero, pokončati človeštvo.

V imenu večnega nadgrajevanja dobimo še enega "največjega mesojedca, kar jih je kdaj tlačilo zemljo", primerno poimenovanega gigantozavra – ampak pri najboljši volji se ga na filmu ne da ločiti od dobrega starega tiranozavra. In nikoli ne bo vzbujal takega strahospoštovanja, kot ga je "mali" t-rex v Jurskem parku. V pomanjkanju kakršnega koli spektakla se Trevorrow v sklepnih prizorih zateče k dinozavrskemu dvoboju, ampak na tej točki smo že tako zasičeni od predpotopnih kuščarjev, da samo še moledujemo za vsesplošno izumrtje.

Po skoraj tridesetih letih od prve ekranizacije psevdoznanstvene uspešnice Michaela Crichtona živimo v (filmskem) svetu, kjer so dinozavri samo še neljube nadloge, ki ne vzbujajo več otroškega čudenja, ampak predvsem ovirajo promet. Namesto apokalipse smo dobili – medel izdih.

Prevlada je še en dokaz, zakaj ne smemo podcenjevati nedavnega uspeha novega Top Guna: dober "nostalgični" film identificira, kar nas je fasciniralo pri izvirnem konceptu, ter to preizpraša in prenese v sodoben kontekst. Jurski svet pa ne more več povedati ničesar novega ali relevantnega za naš čas.

Ocena: 2,5