Režim (The Regime), nova miniserija v HBO-jevem prestižnem terminu, ki so ga pred njo zasedale Nasledstvo, Beli lotos in Zadnji med nami, je prilika o diktaturi v zatonu, o tem, kako trinogi, ko začutijo, da jim moč in oblast polzita med prsti, zlahka zdrsnejo v brezno morilske norosti. Pod serijo je podpisan Will Tracy, soscenarist kulinarične eskapade Meni in dinastične sage Nasledstvo. Režim so sicer pred premiero oglaševali kot "novi projekt producentov Nasledstva", a v praksi tokratni izlet v politiko bolj diši po Podpredsednici (Veep) in drugih satirah Armanda Iannuccija (spomnimo se samo na Stalinovo smrt).

Če povedanemu dodamo še režiserja Stephena Frearsa, ki obvlada upodobitve vladajočega razreda, in Kate Winslet v glavni vlogi, bi se na papirju zdelo, da nas čaka vrhunska, relevantna lekcija politične satire. In vendar se je nekje po poti nekaj zalomilo. Morda zato, ker bodice niso dovolj specifične: zgodba, ki se dogaja "nekoč" in "nekje", nikoli ne postane zares učinkovita alegorija resnične politične topografije. Kanclerka Elena Vernham je neduhovita karikatura – pa ne zato, ker Kate Winslet ne bi bila dobra komična igralka (ne nazadnje je romantična komedija Počitnice (2006) moderna božična klasika!). Zdi se le, da je tokrat na svoj lik obesila toliko tikov, grimas in gestikulacij, da pod njimi pokoplje kakršno koli slutnjo resničnega človeškega bitja. Njena Elena je prototip železne dame v duhu Margaret Thatcher in Imelde Marcos, križan s Putinovim populizmom in Orbanovim žongliranjem geopolitičnih zavezništev; njena palača bi bila prav gotovo po okusu zakoncev Ceaușescu. (Globljo resnico lika bodo prepoznali tudi na drugi strani Atlantika: njeno pleteničenje o lastni veličini spominja na prazne govorance Donalda Trumpa.) Na oblast se je povzpela, z njenimi besedami, po "zmagi nad kliko neomarksističnih lopovov".

Elenina diktatura je postavljena v neimenovano deželo v "srednji Evropi", katere gospodarstvo temelji na rudnikih kobalta in poljih pese. Po goratih panoramah lahko sklepamo, da je ugnezdena pod Alpami. Predsedniška palača je videti kot pastelna fantazija iz filmov Wesa Andersona, zamazana z desetletji saj in propada. Pompozna arhitektura priča o nakrhani veličini, ki skuša s spektaklom in iluzijo vzbujati vtis neomajne moči.

To trenje med površinskim sijajem in skritim gnitjem se še zaostri v notranjosti poslopja: dvorane so zavite v zelenkasto, bolehno svetlobo, po hodnikih so posejani razvlažilniki zraka in prestrašeni vzdrževalci, zadolženi za nikoli dokončane obnovitvene posege: kanclerka živi v paranoičnem strahu pred (fiktivno?) plesnijo, ki naj bi spodjedala njeno zdravje. Čeprav se zdi očitno, da je to izkoreninjanje plesni lov na neobstoječega sovražnika, ima simbolično razsežnost – ilustrira orjaški prepad med kanclerkino percepcijo realnosti in dejanskim stanjem stvari. Tisto resnično gnilobo bo veliko težje izslediti.

Pri tem naj bi kanclerki pomagal najnovejši član osebja: desetnik Herbert Zubak (Matthias Schoenaerts), ki se ga je zaradi vodilne vloge pri pokolu protestnikov prijel vzdevek "Mesar", v predsedniški palači najde varno zavetje pred javnim obsojanjem. Vojak, ki je čustveno travmo nasilja potlačil v podzavest, se z vso vnemo vrže v vlogo kancleričinega "osebnega bajaličarja" – spremljati mora vlažnost zraka v vsakem prostoru, v katerega Elena vstopi, in s tem zagotavljati, da je imaginarna plesen pod nadzorom. Naloga je preprosta, kot mu pojasni Agnes, članica diktatorkinega ožjega kroga (Andrea Riseborough): "Nikoli ne dihaj v njeno smer. Ostani miren. Ne bruhaj." Eden od vladnih aparatčikov pa ob pogledu na novega sodelavca sikne: "Kot da gledam psa, kako se trudi uporabljati kalkulator." (Če bi bilo takih replik, ki bi jih lahko vzeli z jezika Tomu Wambsgansu, več, bi bil Režim na dobri poti do učinkovite komedije.)

V nasprotju z diktatorji Elena svoj kult osebnosti gradi na nekakšnem koktajlu fašizma, materinskih in erotičnih čustev: v propagandnih sporočilih vse bolj nezadovoljne podanike nagovarja z "dragci", v javnih nastopih pa državniško držo pogosto začini z elementi seksi (a razglašenih) karaok. S svojo bizarno manipulacijo v hipu omreži tudi Zubaka; gre celo tako daleč, da mu sugerira, da se srečujeta v sanjah. A vpliv ne bo zgolj enosmeren.

Desetnik s svojo robatostjo in brezkompromisnostjo naredi dovolj velik vtis na diktatorko, da se bliskovito vzpne po hierarhični lestvici palače, kar četica pribočnikov, še posebej pa Elenin trofejni mož Nicholas (Guillaume Gallienne), opazuje z naraščajočo paniko. Režim je namreč, poleg vsega drugega, tudi iztirjena ljubezenska zgodba – v ljubezni in vojni pa je, kot vemo, dovoljeno vse. Člani Eleninega kabineta, ki se še predobro zavedajo, da so v zameno za moč in vpliv sklenili zavezo s hudičem, so na milost in nemilost prepuščeni njenim – in zdaj tudi Zubakovim – muham.

Če se vam zdi, da že tretjič parafraziram isto poanto, smo prispeli do osrednje težave Režima: šestdelna miniserija, ki popisuje obdobje enega leta, bi morala imeti še kakšen drug zaplet in poanto, kot je zgolj satiriziranje narcisoidne protagonistke in njenih petoliznih pribočnikov. Zaradi nenehnega vračanja k istim tematskim poudarkom se zdi, kot da se serija dogaja v krogih, pri čemer lahko kakšen del mirno preskočimo. V ponedeljek prihaja sklepna epizoda, pa si težko predstavljam, da kdo končni razplet čaka s pridržanim dahom – čeprav smo Eleno na koncu petega dela pustili v precejšnjih škripcih.

Zgodovina nas uči, da diktatura pogosto stoji in pade na liku karizmatičnega voditelja – a tokrat to preprosto ni bilo dovolj, pa naj se Winslet še tako zabava s svojo govorno napako in demagogijo.

V svetovni politiki lahko v tem hipu naštejemo ducat čisto resničnih političnih figur, ki se lahko v svojih megalomansko-nacionalističnih stremljenjih mirno kosajo z izmišljeno Eleno. Režim izhaja iz predpostavke, da so klišeji o ojdipovih/elektrinih kompleksih trinogov in jasne aluzije na trenutno vladajoče etnonacionaliste drzna, ne pa najlažja mogoča umetniška gesta.

Ocena: 3-