/.../ s svojim nalezljivim ritmom očarljivih kitar in žametnih glasov tista, ki bi morala sloveti kot eden njihovih največjih zakladov.

Filmska pripoved Alana Braina se usmerja v obdobje prve polovice dvajsetega stoletja in razišče vlogo glasbe v vsakdanjem življenju Konga, takrat še belgijske kolonije Zaire, pa tudi njen pomen v času boja za neodvisnost. Zgodbo pripovedujejo Kongovci, ki so bili sami tako ali drugače vpeti v glasbeno sceno obdobja, med drugim glasbeniki, pa glasbeni zgodovinarji, jedro filma pa so izjemni arhivski posnetki in fotografije, ki oživijo na zahodu pretežno nepoznano zgodovino.

In če smo že pri tej – tudi zgodba belgijske kolonizacije Konga, s kraljem Leopoldom II. na čelu, v času vladanja katerega je umrlo več kot 10 milijonov Kongovcev, je še vedno slabo poznana. Kolonizacija in apartheidovski pogoji, ki so jih v Kongu vzpostavili Belgijci, so namreč Kongovce zasužnjili za potrošno delovno silo, medtem ko so sami udobno živeli v evropeiziranem, kozmopolitskem delu Léopoldvilla, današnje Kinšase. Režiser tako ne pripoveduje samo o glasbi, temveč jo vpne v širši politični kontekst obdobja.

V Kinšaso so po reki Kongo iz tujine prihajali trgovci in mornarji, ki so tja prinašali zahodno, predvsem pa kubansko glasbo, hkrati pa so v mesto prihajali tudi delavci iz zahodne Afrike, pa delavci iz različnih etničnih skupin Konga, iz tega spajanja kultur pa je nekje v štiridesetih letih vzniknila kongovska rumba. Vlada je na javnih mestih, na ulicah namestila zvočnike, iz katerih je odmeval belgijski radio, glasbe pa ni bilo dovoljeno izvajati. V barih pa se je razvila kultura glasbe in plesa, v njih so odmevale pesmi v lingali, lokalnem jeziku bantu, ki ga Belgijci sicer niso dovoljevali, besedila pa so pripovedovala o običajnem življenju Kongovcev.

Film nam predstavi prvake kongovske rumbe, med njimi Jimmyja, Dr. Nica in Franca ter orkestra African Jazz in OK Jazz, ki so s svojimi melodijami prešli celo mejo prej strogo ločenih belskih delov mesta. Navsezadnje pa se je skupina glasbenikov tega obdobja skupaj s politiki leta 1960 vkrcala tudi na letalo za Bruselj, kjer so potekala pogajanja o neodvisnosti Konga. Delegacija glasbenikov je v hotelu Plaza vsak večer po pogajanjih prirejala koncerte, prav tam pa je nastala tudi neuradna himna kongovske neodvisnosti Indepéndence Cha Cha, ki je govorila o Lumumbi in drugih pogajalcih in je v domovini v hipu postala uspešnica.

Dokumentarec Alana Braina je eden od tistih filmov, ki popisuje na zahodu še vedno preslabo ali pa žal kar nepoznano kulturno zgodovino afriških držav. Čeprav je očarljiva že sama pripoved o kultnem glasbenem žanru, pa film govori tudi o umetnosti širše, ki ljudem nudi občutenje svobode tudi takrat, ko se ta zdi še tako težko dosegljiva. Če za koga, lahko za Kongovce po ogledu filma zatrdimo tisto, kar je nekoč dejala Emma Goldman: da zanje revolucija ne bi obstajala, če ob njej ne bi mogli plesati.

Iz oddaje Gremo v kino.