Božji bojevnik (Valhalla Rising danskega režiserja Nicolasa Windinga Refna) je uvrščen v sekcijo Ekstravaganca, kar je verjetno še najprimernejše mesto za epski film, v katerem je glavni junak nordijski "mutec" z enim očesom.
Zgodba (morda je "zgodba" sicer prevelikodušen izraz za dvourno vikinško meditacijo, ki jo bodo znali ceniti le redki) govori o nemem bojevniku Enookem (danski zvezdnik Mads Mikkelsen), ki po dolgih letih suženjstva na Škotskem skupaj z dečkom Arejem zbeži svojim ječarjem. Potem ko v enem izmed bolj naturalističnih prizorov enega izmed "zlobcev" odre in mu izvleče drobovje.
Obetaven začetek. A ko je vrhunec filma razlito črevesje in razčesnjena lobanja, ker sta to edina prizora, ko se v Bojevniku dejansko kaj zgodi, veste, da je s to sliko nekaj narobe.
Ko se krščansko sreča s poganskim
Gledalec spremlja odisejo Enookega, ki na vikinški ladji s krščanskimi križarji pluje proti domovini, Skandinaviji. Ladjo zajame nevihta in po 40 dneh se posadka znajde v reki sredi skrivnostne pokrajine - raj?
Bolj pekel, če se prepustimo biblijskim alegorijam, ki jih skuša Božji bojevnik skupaj s poganskimi elementi nekako vplesti v zgodbo, a je pri tem precej manj uspešen kot, denimo, Refnov rojak Lars Von Trier v kontroverznem Antikristu.
Ko se posadka izkrca, padejo v zasedo nevidnih napadalcev, žrtve pa padajo ena za drugo. Ko nevidni sovražnik, ki pa je očitno Enookova družina in dom, ki jo je iskal, zajame dečka, je naš junak s krizo identitete postavljen pred odločitev: bo rešil dečka ali svojo dušo?
Režiserjeva katarza
Refn pravi, da je Božji bojevnik rezultat več stvari, ki so mu všeč - mitološki junaki se srečajo z režiserjevim otroštvom, ki ga je preživel ob gledanju sinhroniziranih filmov o samurajih in "špageti" vesternov. To otroštvo je moralo biti precej konfuzno, če sklepamo po filmu. Božji bojevnik je morda prepričal tiste posameznike, ki so privrženci logike "manj mainstreamovski je film, boljši je".
A če z izdelka odluščimo privlačno fasado osupljivo lepe škotske pokrajine in lepe, dolge lirične široke kadre, ki se jih ne bi sramoval mojster poetičnih dokumentarcev Werner Herzog, ostane bore malo. Mikkelsena je škoda za vlogo, v kateri ne izreče niti besede, enodimenzionalni izraz na obrazu pa se skozi film praktično ne spreminja.
Film sicer ohranja svojo intenzivnost od veličastnega nasilnega začetka do apokaliptičnega, "katarzičnega" (no, vsaj za režiserja) konca, a tudi to ni dovolj. Kar je promovirano kot "vikinška akcijska pustolovščina" pusti za seboj grenak priokus čistega dolgčasa.
Božjega bojevnika si lahko ogledate še 20. 11. ob 15.00 v Kinodvoru.