Če je bil izvirnik Abela Ferrare iz leta 1992 vmeščen v New York, glavna vloga depresivnega policista, ki išče začasno uteho v seksu, mamilih in kockanju, pa je kot anročeno pripadla Harveyju Keitelu, je Herzog dogajanje preselil v postkatrinski New Orleans.
"Big Easy" je v Pokvarjenem poročniku vse prej kot "easy" - romantično Francosko četrt je zamenjal podzemni kriminal, beda malega človeka, prekupčevalci z mamili in pokvarjeni policaji.
Naš protagonist, bizarni, skorajda absurdni antiheroj (Nicolas Cage) je Terrence McDonagh, policijski poročnik, ki preiskuje umore - bolj kot to pa izkoristi vsako priložnost za zlorabo položaja, da dobi svoj dnevni odmerek prepovedanih substanc.
Ko brutalno umorijo celotno priseljensko družino, si skorumpirani poročnik zada rešiti zločin - pa četudi pri tem ob strani pretepa stranke svojega dekleta, prostitutke (vedno čutna Eva Mendes), sklepa pogubne športne stave, skoraj izgubi glavno pričo in do praktično vseh dokazov prihaja s pomočjo nezakonitih metod, mimogrede pa še izkoristi vsako priložnost za odvzemanje mamil "naključnim mimoidočim". Da videva legvane tam, kjer jih ni, plešoče duše in da je "imel v zadnjih klinčevih treh dneh eno in pol klinčevo uro spanja", ga pri reševanju zločina ne ovira kaj dosti.

Pokvarjeni poročnik je nedvomno najbolj "mainstream" Herzogov izdelek, ki je v zadnjih letih tešil predvsem okuse sladokuscev z liričnimi dokumentarci, kakršna sta Grizzly Man in Srečanja na koncu sveta (videli smo jih lahko na lanskem Liffu).
A kljub temu odklonu v čisti pop se nam s Poročnikom kultni nemški režiser predstavi v svoji najbolj nori in bizarni podobi. Na trenutke se zdi, da smo zaplavali v svet Davida Lyncha (v njegovo bolj groteskno, ne temačno smer), spet v drugih trenutkih je pred nami nek hommage Strahu in grozi v Las Vegasu (Terry Gilliam po knjigi Hunterja S. Thompsona).
Herzog gre s Poročnikom daleč prek okvirjev "policajskega filma", klišejsko zgodbo pa obdela na tako nezaslišan, izjemno všečno trapast način, da se pred nami odvije dveurni kolaž ekscentričnih likov, njihovih "pa saj ni res tega naredil?!" dejanj in iskrivih dovtipov. Poklon B-filmom, a z izjemnim "zloščenjem" zanikrnih robov tega žanra.
Cage v dobri formi
Zahvala za končni izdelek gre izjemni igralski zasedbi, med katero izstopa Nicolas Cage. Cage se je po oskarju za Leaving Las Vegas (1995) nekako znašel v slepi ulici kombinacije slabih filmov in svoje večkrat enoplastne, za mnoge celo moteče igre. A kar zna biti njegov minus pri vseh drugih vlogah, tu deluje preprosto - briljantno. Kljub pretiravanju (ali pa morda prav zaradi njega).
Cage in Herzog sta vzela Keitelovega poročnika in njegova eratična in ekscesna dejanja postavila na tretjo potenco. Cageev poročnik je hiperaktiven, intenziven, grotesken, psihotičen. Tabujev zanj ni - pa naj si gre za podtikanje dokazov ali za seks z mladenko, od katere ukrade heroin, za druženje z morilci, ker pač potrebuje denar, ali za odtegovanje respiratorja starim gospem, da bi tako prišel do podatkov.