Polnoč v Parizu je zadnji izdelek v seriji hiperproduktivnega Allenovega obdobja, v katerem so si po Vicky Cristina Barcelona (2008) sledili Whatever Works (2009), You Will Meet a Tall Dark Stranger (2010) in zdaj Polnoč. Ki bi jo lahko, kot večino zgoraj naštetih, mirno izpustil.
Potovanje skozi čas kot osnovna premisa filma sama po sebi še ni nujno usodna, je pa, če gre za romantično komedijo. Polnoč v Parizu bi bila brez duhovitih dialogov 76-letnega dežurnega newyorškega nevrotika namreč lahko katera koli hollywoodska instant zadeva, ki se pač v teh dneh vrti v Koloseju.

Gil (Owen Wilson) in njegova zaročenka Inez (Rachel McAdams) skupaj z njenimi premožnimi republikanskimi starši dopustujeta v Parizu. Gil je uspešen, vendar ne preveč zadovoljen hollywoodski scenarist, ki se je zdaj s pisanjem prvega romana lotil večjih umetniških izzivov.
Inez, njeni starši in njena prijatelja (Michael Sheen in Nina Arianda) ne Gila ne njegove ideje o pisanju romana ne jemljejo preveč resno, še bolj pa zavijajo z očmi nad Gilovim idealističnim hrepenenjem po selitvi v Pariz, kjer bi, kot v La Boheme, živel v podstrešnem stanovanju in ustvarjal ("Manjka samo še jetika," pikro pripomne Inezin prijatelj Paul).
Zvezdniški vložki v dveh minutah
Neke noči Gil med samotnim sprehodom po Montmartru sreča prijazne tujce in vstopi v njihov avtomobil. Ko vstopi na zabavo, kjer so vsi oblečeni v slogu 20. let, vrti pa se čarlston, bi šlo zlahka še za en prizor iz "najbolj romantičnega mesta na svetu".
Šele ko v roku dveh prizorov Gil že spozna vse, ki so kaj pomenili v svetu literature in umetnosti tako stare kot nove celine (F. Scott in Zelda Fitzgerald, Cole Porter, Picasso, Hemingway, Gertrude Stein ...), se osupel zave, da se je znašel v 20. letih prejšnjega stoletja, v njegovi najljubši dobi, ki jo idealizira kot "zlato" in "najboljšo".

V svojih skokih v preteklost dobi vse, kar bi si želel v svojih od zdravil na recept zblojenih sanjah: Steinovo za urednico njegovega romana, Hemingwaya za pivskega kolega, za nameček pa še dekle svojih sanj, lepo Adriano (Marion Cotillard), ki je bila ljubica in muza vseh, od Picassa in Modiglianija do Hemingwaya ("Ti daješ terminu kulturniška groupie povsem nov pomen!").

In Adriana, v nasprotju z Inez, ima z Gilom skupnega precej več kot le ljubezen do indijske hrane (oziroma, kot sklene Gil po premisleku, le ljubezen do indijskega kruha). A kaj, ko prav ta Adrianina ista retronostalgija (ona hrepeni po Belle Epoqueju) Gilu zelo hitro razkrije, da je živel v zmoti, kjer dobi instanten preblisk, da je "sedanjost malce nezadovoljiva, ker je življenje nezadovoljivo".
Po Manhattnu v Evropo
Poanta je sicer dobra, a izvedba je žal zapakirana v precej ceneno embalažo. Že začetne minute, v katerih se zvrstijo vsi pariški spomeniki in atrakcije iz brošur, nakažejo ton. V nadaljevanju je Pariz prikazan skozi oči najbolj tipičnega Američana - od človeka, za katerega se je še do pred kratkim zdelo, da je z dušo in telesom predan Manhattnu, bi morda pričakovali manj brezpogojne evrofilije.
Woody Alllen je nedvomno pronicljiv opazovalec nevroz sodobnega človeka, a Evropo v svojih zadnjih filmih pogosto romanticizira in idealizira v popolnoma isti meri kot Gil misticira preteklost. Gil je samoprojekcija Allena - in to na izjemno transparenten način.

Na koncu je Polnoč v Parizu zbirka večinoma odličnih stranskih igralcev, ki so očitno res želeli igrati v kakšnem filmu Woodyja Allena, da jih ni zmotilo, da so njihovi liki enodimenzionalne karikature, ker navsezadnje za kaj drugega niti nimajo prostora.
Ocena: - 3; piše: Kaja Sajovic