Nizozemska igralka in režiserka Halina Reijn (Bodies Bodies Bodies, 2022) se spušča v očiten dialog z erotičnimi srhljivkami, na kakršnih je v osemdesetih in devetdesetih stala kariera denimo Michaela Douglasa; Ljubica odpira že neštetokrat prežvečena vprašanja o politiki moči v pisarniških "romancah". Zato tudi toliko bolj pride do izraza, kje se je v zadnjih tridesetih letih zgodil premik. Če so Usodna privlačnost, Domnevno nedolžen, Prvinski nagon in podobni naslovi do katarze skušali priti z moralko o častihlepni, povzpetniški ženski, ki mora biti kaznovana za svoje stremljenje (in poželenje), imamo pri Ljubici opravka z veliko manj predvidljivo, bolj nelagodno in pod črto veliko bolj humano sliko "ženske na visokem položaju".

(Lahko se ozremo v kateri koli žanr ali obdobje – k Jennifer Coolidge v Ameriški piti ali pa k Anne Bancroft v Diplomirancu; starejše ženske, ki so v stiku s svojo seksualnostjo, so deležne bodisi zgražanja ali pa posmeha.)

Ljubica iz svojega klišejskega izhodišča zavije v neraziskane vode in se razraste v presenetljivo empatičen portret skrajno freudovske situacije. Kako dolgo lahko v življenju resnično zatiraš svoj id?

Romy (Nicole Kidman) je na prvi pogled stereotip ženske, ki ima – po vseh mogočih parametrih družbenega in osebnega uspeha – "vse": je direktorica uspešnega podjetja, ena od redkih žensk na vodilnem položaju v polju robotike. Premožna, zagnana, neverjetno uglajena in seksi, z najstniškima hčerkama, ki imata samo običajne najstniške težave, ter z ljubečim možem, velikim gledališkim režiserjem, ki se pripravlja na novo premiero na Broadwayu. (Režiral bo Heddo Gabler, Ibsenovo dramo o ženski, ujeti v lastnem življenju. Ironija je nezgrešljiva.) Niti po dvajsetih letih zakona z možem nista podlegla rutini – v prvem prizoru filma ju zasačimo v sunkih strasti. A Halina Reijn to utvaro zakonske idile spodkoplje že v naslednji minuti. Ko se zasopli Jacob (Antonio Banderas) v postkoitalni blaženosti skobali z nje, se Romy splazi v sosednjo sobo in za svoj lastni užitek poskrbi ob pornografiji. Izraz na njenem izrazu je kombinacija naslade in strahu: zdi se, kot da ne razume lastnega poželenja, da se ne zaveda čisto dobro, kaj ji v življenju manjka, ve pa, da ji Jacobova entuziazem in ljubezen preprosto nikoli ne bosta dovolj.

Sorodna novica Vrnitev erotične srhljivke: kako pripeljati nekdaj seksistični žanr v 21. stoletje?

Zelo jasno je, kam se stvari obračajo, ko se v novi generaciji pripravnikov v Romyjinem podjetju pojavi Samuel (Harris Dickinson), ki je že pred tem na ulici pritegnil njeno pozornost. Samuel je približno trideset let mlajši od nje, njen podrejeni, brez denarja in brez statusa – skratka, prepovedan sad. A zdi se, kot da fant od prvega trenutka naprej preizkuša meje: k Romy pristopi z opazko, ki je za odtenek preveč neposredna, vsili ji vlogo svoje mentorice, vsaka njegova pripomba je mejno spogledljiva. Ni videti, da bi se bal uspešne ženske in njene moči, kar je za Romy verjetno osvežujoče. Samuel v njej vidi nekaj, česar ni doslej prepoznal še nihče.

Njuna zveza je od prvega trenutka naprej krhko ravnovesje moči: Romy je tista s statusom, denarjem in vplivom, a Samuel bi lahko z enim samim obiskom kadrovske službe celo njeno kariero zravnal s tlemi – kar ji čisto mimogrede tudi omeni. Kdo ima zdaj torej koga v pesti? Romy lahko izgubi neprimerljivo več, a se ne more upreti spolnemu razmerju, ki končno nagovarja njene najbolj skrite potrebe. Zaveda se, da je postala kliše (šefica, ki spi z mladim pripravnikom), a je tako utrujena od bremena zatiranih želja, da klone brez pretiranega upiranja. Samuel jo včasih spravi na vse štiri in z njo ravna kot s psom, drugič ji brez zadržkov razgali svoje čustveno življenje. (Za razliko od Petdesetih odtenkov sive Ljubica razume pomen soglasja in privolitve v sadomazohističnih odnosih.)

Kar počneta, je neopredeljivo, fluidno, intimno; Romy odkriva užitek v podreditvi, kar ji, protislovno, v roke vrača vajeti lastnega življenja. Ljubica se spopade s kočljivo resnico življenja: razmerja moči skoraj nikoli niso črno-bela in jasno razmejena. Film je obseden s temo moči in užitka ter z vprašanjem, kako je to dvoje med seboj povezano. Čeprav je klasificiran kot "erotična srhljivka", avtorica vsak erotičen prizor (namenoma) spodkoplje s trenutkom ranljivosti, zadrege ali rahle komičnosti absurdne situacije.

Oba igralca v glavnih vlogah sta v film vnesla brutalno iskrenost ter opustila vsako igralsko pretenzijo in distanco: Nicole Kidman Halini Reijn dovoli, da se eksplicitno naveže na njeno javno podobo ledene kraljice, celo na njene kozmetične posege (Romyjina hčerka pripomni, da je mama zaradi injekcij botoksa videti kot klovn). To je tiste vrste vloga, ki spodbuja resne debate, ne pa samo pokroviteljskega zaključka, da je morala biti igralka v srednjih letih resnično "pogumna", da se je upala sleči pred kamero (glej tudi: odlična Demi Moore v Substanci.)

Dickinson Samuela, ki je do neke mere sicer enodimenzionalen lik brez ozadja, upodobi kot uganko; fant je na trenutke preračunljivo zapeljiv, drugič skoraj boleče odprt in ranljiv. V enem trenutku se zdi, da na skoraj sociopatski način izrablja svojo premoč nad Romy, v naslednjem se zdi, da je tudi sam zmeden spričo lastnih vzgibov. Vsak njun skupni prizor je napet, nepredvidljiv – lahko se nagne v smer erotike ali pa golega nelagodja in zadrege.

Tudi za drugi akterji zgodbe nikoli zares ne razkrijejo svojih kart; Romyjina pomočnica Esme (Sophie Wilde) obvlada vse slogane ženskega korporativnega opolnomočenja, a brez pomislekov iz šefice izsili napredovanje, ko izve za njeno skrivnost. Girl power! Nihče v tej igri ni nesebičen ali brez greha, nihče nima enoznačnih motivacij in čustev. Kljub temu pa Ljubica ni ciničen ali puritanski film, ki bi kaznoval svojo protagonistko, ker se ni sprijaznila z medlostjo svojega zakonskega življenja. Haline Reijn ne zanima zgodba o zagotovljenem medsebojnem uničenju, zanimajo jo usode ljudi, ki se morajo stežka dokopati do boljšega razumevanja sebe in svojih želja.

Če je Stanley Kubrick Nicole Kidman v Široko zaprtih očeh po poti spolnih fantazij odpeljal v temačne in nevarne kraje, je Halijna Reijn obrnjena ravno v nasprotno smer: Ljubica je zgodba o svobodi, kakršno lahko prinese le samospoznanje.

Ocena: 5-