Drama v marsičem spominja na lanskega dobitnika mednarodnega oskarja, Drive My Car Ryusukeja Hamaguchija, tudi v površinskih detajlih – film Ljubiti življenje si je prav tako naslov izposodil iz glasbe; navdihnil ga je album japonske pevke Akiko Yano z začetka devetdesetih. Režiser Koji Fukada je znan po ležernih, meandrastih pripovedih (njegov prejšnji film, dekonstruirana romantična komedija The Real Thing, je bil dolg skoraj štiri ure) in tudi tokrat se ne ustraši kombiniranja različnih pripovednih niti in tonov. Podobno kot Hirokazu Koreeda v ospredje postavlja "nuklearno družino" in razmislek o tem, kako se ta spreminja tudi v tradicionalnih družbah. Morda je prisoten tudi daljni odmev Jasudžira Ozuja, velikega japonskega mojstra intimnih zgodb o medčloveških odnosih.

Če bi se klasična melodrama skoraj v celoti vrtela okrog enega samega usodnega dogodka in njegovih posledic – le kaj bi življenju človeka pustilo večjo zarezo kot nenadna smrt otroka? –, pa Fukada do čustvene srčike filma ubere daljšo in kompleksnejšo pot. Ljubiti življenje ni film z "osrednjim problemom", ki bi ga bilo treba razrešiti, prej prizor kaotičnega življenja, posut z ravno dovolj zanimivimi idejami, da obdrži gledalčevo pozornost, čeprav traja še vsaj petnajst minut po tem, ko so bile glavne pripovedne niti sklenjene.

Socialna delavka Taeko (Fumino Kimura) se je za svojo srečo v življenju morala boriti: potem ko je prejšnji mož nekega lepega dne preprosto odkorakal iz njenega življenja in iz življenja njunega malega sina Keite (Tetta Shimada), se je bila prisiljena znova postaviti na noge. Zdaj je srečna v zakonu z Jirom (Kento Nagayama), čeprav zaradi svoje preteklosti odstopa od norm patriarhalne japonske družbe – Jirovi starši ne odobravajo sinove zveze z ločenko z otrokom iz prejšnjega zakona. "Daj še nama enega vnuka," Taeko šepne tašča in ona je v primerjavi z njenim možem še priljudna.

Sledijo manjši kvarniki v povezavi z zapletom filma.

V ravnotežje tega agresivno neglamuroznega življenja kmalu poseže usoda: med družinskim slavjem malemu Keiti med igro spodrsne, fant pade v kopalno kad in se utopi. Iz otopelosti, v katero se Taeko pogrezne po tragediji, jo zbeza šele pojava Parka (Atom Sunada), nekdanjega moža, ki obupan pritava na pogreb – očitno se nikoli ni vrnil v rodno Korejo in trenutno živi pod milim nebom.

Med že prej introvertiranima zakoncema je v zatišju po nevihti zazijala nova praznina, oporo sta poiskala vsak po svoje. Medtem ko Jiro uteho najde pri svoji nekdanji ljubezni (Hirona Yamazaki), se Taeko, ki jo hromi občutek krivde, vrže v projekt razmotavanja Parkovega zavoženega življenja. Ker je gluh in pozna samo korejski znakovni jezik, je dejansko edina, ki mu lahko pomaga komunicirati z okolico. Obenem je Park edini človek na svetu, ki razume njeno bolečino, in edini, ki od Taeko ne pričakuje, da se bo stoično, dostojanstveno vrnila v staro rutino.

Ljubiti življenje je torej drama o nekonvencionalnem spopadanju z bolečino ob izgubi bližnjega, ki se deloma odvija v znakovnem jeziku – opozorila sem vas, da so podobnosti z Drive My Car očitne. Fukadov film je tudi parabola o tem, da v življenju vedno hrepenimo po tistem, kar je zunaj našega dosega ("Ne glede na to, kako velika je razdalja med nama, se še vedno lahko ljubiva," poje Akiko Yano v odjavni špici), a bi ga bilo obenem krivično reducirati zgolj na ljubezenski trikotnik. Drama počasi stopnjuje dvojni pritisk pričakovanj okolice in bremena preteklosti, ki grozi, da bo naša junaka strl pod seboj.

Film se na trenutke zavestno naslanja k neživljenjsko konstruiranim situacijam, kot je na primer to, da ravno v najprimernejšem času prispe poštar s pomembnim pismom, ali pa naliv kot iz škafa, ki ponazarja občutja junakinje. S tem pred oči prikliče prijeme klasične romantične komedije in predvsem glavna dva igralca sta tista, ki s svojim zadržanim nastopom zgodbi preprečita, da bi se prevesila v absurd ali izumetničenost.

Film Kojija Fukade je meditacija o vseh nedokončanih zgodbah, ki jih za seboj pustijo naši prezgodaj ali nenadno umrli bližnji: praznino zna ponazoriti že z nedokončano strateško igro Othello, ki po dečkovi smrti nenadoma postane neprecenljiv artefakt za žalujočo mamo. Čeprav igra nima nobene zveze s Shakespearovo tragedijo, pa tudi tukaj usodno naključje na površje naplavi konflikte, ki so na odru (igralni plošči) življenja samo še potencirani.

Ocena: 4+