In to niti ni najgrozljivejša igrača v filmu. Ta čast seveda pripada naslovni M3gan (njeno ime je okrajšava za "model 3 generativnega androida"), lutki, s katero bi fiktivno podjetje Funki rado osvojilo tržišče luksuznih igrač.

Vse to veste, ker se (resničnim) oglasom za M3gan v zadnjih tednih ni dalo izogniti: še pred premiero je film postal popkulturni meme, vključno z lutkinim viralnim plesom in psihopatskimi dovtipi. Lahko kakršen koli film sploh doseže visoka pričakovanja, ki so sad neverjetno uspešnega trženja?

Če je M3gan – lutka produkt kulture memov, je M3gan – film globoko zakoreninjen v žanru grozljivke. Njegova producenta sta nesporni avtoriteti žanra Jason Blum in James Wan, meri pa na isti podžanr camp, na namerno absurdno grozo kot nedavna Wanova uspešnica Zloben (Malignant, 2021). Seveda pomaga, da imata oba filma isto scenaristko, Akelo Cooper.

Grozljivi žanr ima bogato tradicijo srhljivih lutk, s Chuckyjem in Annabelle na čelu, a M3gan je, tako je vsaj v soboto nakazalo krohotanje v polnem multipleksu, vsaj toliko komedija, kot je grozljivka. Cilj M3gan ni, da bi nas travmatizirala in se nam v podzavest zavlekla kot filmi Arija Asterja – režiser Gerard Johnstone na namerno karikiran način satirizira moderno starševstvo, ki se opira na berglo novih tehnologij, in se obenem poklanja filmskemu izročilu morilskih lutk ter motivu "nadomestne matere", ki je v tem žanru prav tako pogost (npr. Mama Andrésa Muschiettija ali Obisk M. Nighta Shyamalana). Če je Krik pred 25 leti žanr slasherja posodobil z vpeljavo telefonov, je M3gan arhetip srhljive lutke nadgradila tako, da je ta zdaj sposobna "shekati" družinsko napravo alexa.

Samotarska, na kariero osredotočena Gemma (Alison Williams) v svojem odročnem laboratoriju piše kode za Funkijeve Večne ljubljenčke. Ob strani se ukvarja še z veliko ambicioznejšim projektom, androidno lutko s sintetično kožo, katere izdelava bi bila tako draga, da tako ali tako ne pride v poštev za množično proizvodnjo in najverjetneje nikoli ne bo prerasla testne faze. Usoda nekega dne kruto poseže v Gemmino rutino: ko se njena sestra in svak smrtno ponesrečita v avtomobilski nesreči, čez noč postane skrbnica njune osirotele hčerke, osemletne Cady (Ronny Chieng).

Jasno je, da Gemmi materinstvo ni pisano na kožo in da se ne bo zlahka znašla v svoji novi vlogi. O tem priča že njen dom, sterilna hiša z elegantnim pohištvom, polna igrač v originalnih embalažah, "s katerimi se ne igramo". V obupanem poskusu, da bi navezala stik s travmatizirano nečakinjo, ji pokaže svoj študentski projekt, velik in štorast prototip robota, ki ga je treba upravljati ročno – a punco stroj vseeno navduši. Ker ji Cadyjino zanimanje daje nov zalet, Gemma v prostem času dokonča prototip M3gan, lutke, ki se lahko "poveže" s svojim mladoletnim uporabnikom in z njim gradi kar najbolj realistično zvezo, obenem pa mu pomaga pri domačih nalogah in pazi, da se mu nič ne zgodi. Skratka, "edina igrača, ki jo boste kadar koli potrebovali".

Gemma, roko na srce, potrebuje tako spremljevalko za žalujočega otroka kot tudi robotsko paznico, ki bo deklico opozarjala, naj si umiva roke in odlaga kozarce na podstavek – banalnosti, s katerimi se sama nima časa in volje ukvarjati. Skratka, sprogramirala si je izhod iz pasti materinske vloge. Johnstone ob tem ne moralizira, le opaža: mar ni pametna lutka samo logična nadgradnja tega, da otroke puščamo priklenjene na najrazličnejše zaslone, kadar potrebujemo trenutek miru? Bomo na te prijeme nekoč gledali tako, kot danes gledamo na oglase iz 19. stoletja, ki otrokom z zobobolom priporočajo tablete s kokainom?

Gemma upa, da se bo med M3gan in Cady spletel kar najbolj avtentičen odnos, ki bi ga potem lahko uporabila pri predstavitvi projekta svojemu skeptičnemu šefu. Vse lepo in prav, dokler se ne začnejo umori. Kdor je v življenju videl vsaj en film o umetni inteligenci, npr. 2001: Odisejo v vesolju ali pa Ex machino, lahko hitro predvidi, kdaj in kako bodo šle stvari narobe. M3gan je programirana tako, da Cady ščiti pred vsem, kar bi jo lahko prizadelo, naj bo to sosedov pes ali mladoletni nasilnik v šoli ...

Pred kamero lik M3gan oživi s pomočjo telesne dvojnice, uporabe dejanskih lutk in glasu Jenne Davis. Razmerje med realističnim in neživljenjskim je ravno pravo, da vzbuja nelagodje. M3gan je utelešenje našega nezaupanja do umetne inteligence. Na prvi pogled je zato jasno, da je lutka poosebljena zloba: to izdaja vse od njene kvaziviktorijanske oprave z lakastimi čeveljci in ogromno pentljo do steklenega pogleda in srhljivo mirnih gibov. Videti je kot ledena mala odposlanka iz hiše strahov.

Nič manj premišljeno ni bila za svojo vlogo izbrana Alison Williams: že v Peelovi mojstrovini Zbeži! (in pred tem v Puncah Lene Dunham) je dokazala, da obvlada zelo specifično nianso manipulacije, ki je lastna privilegiranemu razredu. Zelo lahko je verjeti, da bi travmo osemletnice izkoristila za lastno dobrobit.

Bizarno je, kako dolgo traja, preden Gemma posumi, da je z lutko nekaj narobe: ne gre za to, da bi bila globoko nemoralna, a očitno preslabo razume človeško psihologijo, da bi lahko predvidela dolgoročne posledice svoje brezbrižnosti. Ko si prizna, da je lutka nevarna, je seveda že prepozno: njen šef (Ronny Chieng) je bil nad prototipom tako navdušen, da je že prižgal zeleno luč za proizvodnjo. Film je, poleg vsega drugega, tudi obsodba tehnoloških mogulov tipa Elon Musk, ki se v gonji, da bi prvi na trg poslali naslednjo veliko stvar, ne zmenijo za potencialno nevarne hrošče.

M3ganin morilski pohod se zares začne šele v zadnji tretjini filma – in tudi ko se, je očitno, da ustvarjalcev ne zanima ekscesno, nazorno nasilje. Umori se večinoma ne zgodijo pred kamero – verjetno zato, da je film v ZDA lahko dobil cenzorsko oznako PG-13. Pragmatična odločitev, ki je preprečila, da bi film uresničil svoj potencial, tako v polju M3ganinih krvavih eskapad kot tudi moralne vprašljivosti Gemminega početja. Kot nizkoproračunski horror bi bil to lahko veliko, veliko drznejši film, če bi se namesto z lakoničnimi enovrstičnicami bolj ukvarjal z vprašanjem naših odnosov z umetno inteligenco. (Če bi radi poglobljen razmislek na to temo, predlagamo Kogonadov film Po Yangu ali Ishigurov novi roman Klara in sonce.) Težko se je znebiti občutka, da je po dolgem uvodu sklepna etapa dogajanja prenagljena in prepovršna.

Grenek priokus pusti tudi cinični sklepni prizor, ki pušča na široko odprta vrata za nadaljevanje franšize (prodaja igrač je tako ali tako najbrž samoumevna). A kljub temu ima M3gan legitimno mesto v sodobni filmski pokrajini: mar ni ubijalska lutka idealna ponazoritev našega bizarnega, vse bolj simbiotičnega odnosa s tehnologijo? Ta nam je dala tako na videz neškodljive igračke, s katerimi se da zapravljati čas, kot tudi sredstva za množično ubijanje. In M3gan je paket 2-za-1: komentira invazivnost in vseprisotnost sodobnih tehnologij v našem življenju, a tega ne počne z "boomerske", apriorno odklonilne perspektive. Nakaže le, da morda ne bi škodovalo nekaj energije vložiti tudi v vzpostavljanje odnosov s soljudmi, ne le z aplikacijami.

Ocena: 3,5.