Tudi če niste vedeli, da je Ma Rainey’s Black Bottom adaptacija istoimenske drame Augusta Wilsona, hitro postane očitno, da je pred nami zgodba, ki je doma na odru. Zdi se, da scenografija namerno spominja na gledališko kuliso, pogovori pa se stopnjujejo proti klimaktičnim monologom in napetim interakcijam, kakršne povezujemo z gledališčem. Prav zaradi tega je bila izbira igralske zasedbe pri tem filmu tako ključnega pomena – in magnetična pojava dive Ma Rainey, ki jo ustvari Viola Davis v glavni vlogi, je morda največji dosežek v njeni karieri, prav gotovo pa največja igralska stvaritev, ki smo jo videli v zadnjem letu. (Glede oskarja za glavno žensko vlogo po mojem mnenju sploh ne bi smelo biti dvomov.)

Izziv je bil toliko večji, ker upodablja resnično zgodovinsko osebnost, Gertrude Rainey, zvezdo prve generacije bluzovskih pevk, ki so svoj glas lahko slišale na studijskih posnetkih. Na začetku 20. stoletja je tako zelo slovela po svojem obvladovanju žanra, da so jo klicali "mama bluza" – na kratko, "ma".

A Ma Rainey's Black Bottom je veliko več kot samo biografski portret – je zgodba, ki z mikroskopsko natančnostjo analizira, kako je ameriška dediščina suženjstva in rasizma oblikovala življenja temnopoltih državljanov; prikriti bes protagonistov v odnosu do teh vprašanj bruhne na dan v obliki tragičnega razpleta zgodbe. Režiser George C. Wolfe je v ekranizaciji obdržal občutek intimnosti in bližine, kakršnega ustvarja (dobro) gledališče; bližnji kadri in občutek zaprtih prostorov ujamejo vsako čustvo in izraz na obrazih protagonistov, obenem pa ustvarjajo ozračje klavstrofobije. A vse to ne pomeni, da gledamo samo "posnetek predstave" – Wolfe si privošči tudi zelo vizualne, filmske prijeme: uvodni prizor v ogromnem šotoru sredi gozda, kjer se zberemo na skrivnem koncertu bluza, je paša za oči.

Večina zgodbe se sicer odvije v enem samem vročem poletnem dnevu, leta 1927, v čikaškem snemalnem studiu Hot Rhythm Recordings, ki je že videl boljše čase. Ma in njen spremljevalni bend so priromali iz daljne Georgie, ker so iz vetrovnega mesta dobili ponudbo za snemanje albuma. Ma si glede severa ne dela nobenih utvar: rasizem je zakoreninjen enako globoko kot na jugu, le da tukaj njeno ime pomeni manj kot doma. Napetost je v zraku že od samega začetka, tako v zajedljivosti med glasbeniki kot v prepirih med Ma in njenim menedžerjem (Jeremy Shamos); samo vprašanje časa je, komu bo prekipelo prej. Ma gre še posebej na živce njen trobentač, gobezdavi Levee (Chadwick Boseman), ki ji poskuša vsiljevati živahnejše aranžmaje klasičnih standardov, ki jih Ma prepeva že vse življenje; prepričan je, da ima prst na utripu prihodnosti glasbe.

Sledijo manjši kvarniki v povezavi z razpletom filma.

Levee je ambiciozen in aroganten, a obenem dovolj nadarjen, da se njegove sanje o lastni skupini ne zdijo neuresničljive. Obenem je tudi vročekrven in zaletav: brez sramu se spogleduje s pevkinim dekletom, mlado Dussie Mae (Taylour Paige), spre pa se s čisto vsemi člani skupine, predvsem s pianistom Toledom (Glynn Turman) in vodjo Cutlerjem (Colman Domingo). Z Ma sta si v laseh tako zaradi romantičnega rivalstva kot zaradi umetniškega temperamenta – a Leveejev vzkipljiv temperament je tisti, ki bo sprožil niz tragičnih dogodkov.

Težko je odmisliti, da imamo pred sabo zadnjo vlogo Chadwicka Bosemana, a prav ta zunajfilmska okoliščina zgodbi dodaja tragično razsežnost: Leveejeva (in Bosemanova) usoda je usoda neznansko talentiranega umetnika, ki nikoli ne bo mogel uresničiti vsega svojega potenciala. V vsakem primeru bi bil ta lik vrhunec igralčeve dosedanje kariere, a v teh okoliščinah pridobi še dodatno pomensko plast. Ne moremo vedeti, ali se je zavedal, da ustvarja svoj labodji spev, a v resnici si ne bi mogel želeti bolj veličastnega spomenika svoji karieri (tudi tisti, ki bi še lahko bila, pa je ne bo), kot je film Ma Rainey's Black Bottom.

Pod črto pa je Ma Rainey še vedno univerzalna zgodba slehernega temnopoltega umetnika, ki se je kdaj znašel pred monolitno močjo (belskega) kapitalizma: boj ima morda danes drugačne parametre, a nikakor še ni končan. Ma razume, da mora, če hoče kdaj postati res uspešna pevka, najprej prisiliti belske producente, ki z njo služijo, da jo obravnavajo kot že uspešno pevko – pa naj gre za to, da ji tečejo iskat hladno kokakolo, ko si jo zaželi, ali pa da ji pustijo isto pesem snemati, dokler ni zadovoljna z njo.

Da ne no pomote – Ma je diva: namerno zamuja, izsili pevsko vlogo za svojega (jecljajočega!) nečaka in nekaj časa preprosto noče snemati, ker ni prave volje. Razume pač, da industrija, ki z njo služi, v njej vidi samo dolarje in prodane plošče, ne pa tudi človeškega bitja; ko si bodo prilastili njen glas (v obliki zvočnega posnetka), jo bodo odvrgli kot star čevelj. Zakaj jim ne bi torej malce otežila življenja?

Pod vsem njenim šopirjenjem in rentačenjem se skriva grenko zavedanje, da je bitka že izgubljena: glasbeni žanr, ki ga je pomagala soustvarjati, ji bodo prej ali slej izpulili iz rok. Je preveč, če pričakuje, da bo – preden jo pokoplje zgodovina – vsaj v enem poglavju glavna junakinja svoje zgodbe?
Ocena: 4,5.