Medved na koki ni, denimo, metafora za posameznika v primežu kapitalizma ali pa, če hočete, za maščevalno moč narave, ki smo jo predolgo zlorabljali: Medved na koki je točno to, kar si pod tem naslovom predstavljate. Zgodba o medvedu, ki požre kup kokaina in gre na morilski pohod. (Medved, ki je nadlegoval DiCapria v Povratniku, je v primerjavi s to mrcino lahkokategornik.)

To ni film, ki vas bo spremljal še dolgo po odhodu iz kinodvorane, ne bo vam postavljal takih moralnih dilem kot Lydia Tár in v uri in pol tudi ne bo pretirano preizkušal vašega potrpljenja. Pravzaprav mu je lastna nepretencioznost v ponos: o značilnostih črnega medveda nas takoj na začetku poduči kar s citatom z Wikipedie. Vse to pa ne pomeni, da Medved na koki ni premišljena reinterpretacija žanra – kadar ustvarjaš namerno butast film, je treba k temu pristopiti na inteligenten način. Režiserka obvlada situacijsko komiko in krvave gege, obenem pa ne skopari s presenetljivo nazornim gravžem in nasiljem.

Film, ki ga je napisal Jimmy Warden in režirala Elizabeth Banks (to je njen tretji celovečerec, a prvi, ki ni vezan na že znano franšizo), je hkrati klasičen slasher in izlet v vode alternativne zgodovine. Leta 1985 je tihotapec Andrew C. Thornton II. v naravni rezervat na severu Georgie dejansko odvrgel več kilogramov kokaina, potem pa še sam skočil iz letala. Ker se njegovo padalo, verjetno zaradi dodatne teže, ni odprlo, se je raztreščil na nekem dvorišču v Tennesseeju, s približno 15 milijoni dolarjev v kokainu, še vedno privezanimi okrog trupa. Zgodba resničnega "medveda na koki", ki je bil pravzaprav medvedka, je bila še veliko krajša: žival je v gozdu našla in delno požrla preostalih 34 kilogramov Thorntonovega kokaina; približno 20 minut pozneje je poginila.

Film izhaja iz hipotetičnega izhodišča: kaj pa, če medvedke ne bi pobralo? Kaj če bi jo po prvi izkušnji z drogo mučila taka žeja po kokainu, da bi v morilskem besu pokončala vsakogar, ki bi se postavil med njo in beli prah?

Scenarij, v katerem je raztresenega kokaina približno trikrat toliko kot v Brazgotincu, ji na pot postavi pisan nabor bolj ali manj butastih ljudi, da jih lahko razmrcvari, "protagonistko" pa obravnava kot klasični arhetip psihopatskega serijskega morilca, ki sledi zgolj in samo svojemu morilskemu nagonu. Medvedka na koki je dedinja Michaela Myersa in Jasona Voorheesa, za katerima po številu žrtev niti ne zaostaja.

Medved na koki je tudi črna komedija, v kateri ljudje plačajo visoko ceno za svojo neprevidnost. Zapleta je samo za vzorec, a več ga film niti ne potrebuje. V gozd se liki odpravijo iz različnih razlogov: preprodajalec mamil Daveed (O’Shea Jackson Jr.), njegov depresivni pajdaš Eddie (Alden Ehrenreich) in njun šef (ter Eddiejev oče) Syd White (Ray Liotta v eni svojih zadnjih vlog) morajo na vsak način dobiti nazaj čim več droge, kajti njihovi dobavitelji najbrž ne bi sprejeli "nakokiranega medveda" kot legitimno razlago za izgubljen tovor. Za petami jim je detektiv Bob (Isiah Whitlock, Jr.). Spet drugi so na napačnem kraju v napačnem trenutku po golem naključju: Sari (Keri Russell) obupano išče svojo 13-letno hčerko Dee-Dee (Brooklynn Prince), ki je s prijateljem (Christian Convery) špricala šolo in se odpravila na izlet v naravo. Pri iskanju naj bi panični mami pomagala čuvajka parka (Margo Martindale), ki pa jo bolj kot izgubljeni otroci zanima osvajanje brkatega hipija (Jesse Tyler Ferguson). Tu sta še skandinavska tabornika, par reševalcev, gručica huliganov in nekaj drugih likov – na nobenega od njih se nima smisla pretirano navezati, če ni to prevelik kvarnik v zvezi z njihovo usodo.

Ko vsi prej ali slej trčijo na medveda, je ta zaradi svojega "eksperimentiranja" seveda že obdarjen z nadnaravno hitrostjo, agilnostjo, močjo in talentom za razmetavanje odtrganih okončin. Ker mainstreamovske grozljivke tipa M3gan v želji po čim širšem krogu občinstva rade omilijo nazorno nasilje, je treba povedati, da Medved na koki tega ne počne: to ni novodoben, intelektualni horror, kjer naj bi nas "še najbolj strašilo to, česar ne vidimo" – pred nami je klasičen grindhouse s pripadajočimi potoki krvi. (Treba je seveda pristati na premiso, da gledamo B-film, čeprav je že po igralski zasedbi in količini posebnih učinkov jasno, da je imel projekt več kot soliden proračun.)

Posamezni liki, na primer policijska vajenka Reba (Ayoola Smart), bi si zaslužili malo bolj izdelan karakter, a vseeno se absurdni protagonisti na trenutke približajo pojavam, s kakršnimi svoje filme poseljujeta brata Coen. Še posebej izstopa Alden Ehrenreich kot depresivni diler, ki je kariero enkrat že obesil na klin, a ga zdaj oče vleče nazaj v družinski posel. Njegova poklapana vdanost v usodo – v svojem čustvenem stanju preprosto ne zmore razmišljati še o nakokiranem medvedu – je za gledalca dobrodošla točka identifikacije, ki pomaga premostiti neenoten ton pripovedi. Posamezni segmenti preprosto ne funkcionirajo, predvsem tisti z izgubljenima otrokoma, saj ta zaplet v primerjavi z drugimi deluje preveč realističen in pust.

Do Medveda na koki se boste najbrž opredelili na podlagi tega, ali lahko vidite humor v ultranasilju: komu se bo zdelo vrhunec duhovitosti, komu drugemu pa neokusno, da se labodji spev Raya Liotte zaključi z njegovim raztresenim drobovjem (prizor bi se dalo razumeti kot vizualno referenco na Dobre fante).

Vseeno pa film ves čas išče ravnotežje: novodobne posebne učinke odtehta s kostumografijo in glasbeno podlago osemdesetih, nasilne ekscese odtehta z majhnimi natupiranimi psički in opazkami o nezabeljenih testeninah.

Elizabeth Banks, ki je po komercialnem neuspehu Charliejevih angelčkov (2019) najbrž morala temeljito premisliti o svoji naslednji potezi (vsi vemo, da je za kariere režiserk neuspešen blockbuster veliko bolj usoden kot za njihove moške kolege), se ni odločila za družinsko indiedramo – odločila se je za Medveda na koki. In to je pogum, ki ga je treba spoštovati.

Ocena: 4-