Po uspešnem uničenju skrivnega iranskega jedrskega reaktorja sprejme še eno tvegano nalogo v Afganistanu, toda kapljanje podatkov iz novinarske raziskave razkriva njegovo pravo identiteto in nenadoma ga začnejo loviti varnostne službe več držav. Njegova zadnja misija tako postane golo reševanje svoje kože iz skrajno sovražnega okolja.

Najbolj nenavaden podatek v zvezi s filmom Misija Kandahar je, da naj bi bil posnet po resnični zgodbi oziroma da naj bi se scenarist Mitchell LaFortune, nekdanji ameriški operativec na področju vojaškega vohunjenja, naslonil na svoje izkušnje iz Afganistana. Nenavaden zato, ker gre v mnogočem za popolnoma generično fiktivno delo, ki upošteva utečene pripovedne norme in dobro znane klišeje. Bolj kot delo nekoga, ki pozna notranjo zgradbo različnih tajnih služb, se zdi, da je scenarij sestavila umetna inteligenca na podlagi številnih podobnih del – tudi ali pa predvsem tistih, v katerih nastopa Gerard Butler.

Misijo Kandahar je režiral Ric Roman Waugh, ki je z Butlerjem že sodeloval pri akcijski kriminalki Angel je padel iz leta 2019. Celovečerni film s stališča režije učinkuje predvsem kot siromašnejša različica franšize Bourne. Je sicer čisto kompetentno voden, a ne posebno izviren in med akcijskimi prizori je precej praznega teka, še zlasti glede na dolžino. Le nekaj prizorov v filmu res vzbuja pozornost, med njimi moramo omeniti nočni dvoboj med džipom in helikopterjem v popolnoma neosvetljeni puščavi.

Dogajanje pretežnega dela Misije Kandahar je postavljeno na področje med Iranom in Afganistanom, a je bil film v celoti posnet v Savdski Arabiji, ki se vedno bolj odpira Zahodu. Delo je torej zanimivo z zunajfilmskega stališča predstavitve čarobne puščavske pokrajine, pa tudi sodobnih urbanih naselij še neodkrite dežele. Sumim, da je bilo avtorjem filma v montaži žal vseh teh očarljivih, eksotičnih prizorišč in je zato daljši, kot bi glede na vsebino lahko bil.

Hollywood je bil vedno izložbeno okno ideologije dežele "svobodnih in pogumnih". In kakšna je miselna osnova Misije Kandahar? Tajne operacije, tudi zunajsodni poboji in dejavnosti, ki vodijo k številnim anonimnim žrtvam v tretjem svetu – vse to je popolnoma sprejemljivo, novinarsko raziskovanje pa ne, saj ogroža ameriške interese in življenja. Kot Gerard Butler, ki deluje kot nekakšen okorel ostanek preteklosti, je tudi sam film v obdobju, ko so zahteve po večpolarnem razumevanju sveta vedno glasnejše, pravzaprav zastarel.