Stara obrt, ki temelji na potrpežljivem delu in natančnem vezenju in ki prav zato počasi izumira, v filmu postane simbol za odnos med zakonskima partnerjema.

Halim in Mina, kot se v filmu razkrije postopoma, sprva samo z drobnimi indici, sta vse prej kot običajen par, saj v pretežno platonskem, a zato nič manj ljubečem odnosu že več kot dvajset let živita z neizrečeno skrivnostjo Halimove istospolne usmerjenosti. Ko se v filmu pojavi tretja oseba, vajenec Youssef, ki si želi priučiti Halimove stare krojaške obrti, se znajdemo v ljubezenskem trikotniku, a film ne podleže stereotipnim vzorcem tovrstnih pripovedi.

Nekje na sredini filma postane namreč jasno, da je Mina hudo bolna. Ko zdravniki zanjo nimajo več pravih rešitev, se njeno stanje pospešeno slabša. Halim skrbi zanjo in ji na vse načine izkazuje ljubezen in spoštovanje, Mina pa, čeprav sprva z določeno mero ljubosumja, v svojo intimo sprejme tudi Youssefa, saj si želi, da se Halim, ko je ne bo več, ne bi odpovedoval ljubezni. Čeprav zasnova tovrstnega zapleta v filmih ni nekaj novega, je prav Touzanijin režiserski pristop tisti, ki pripoved povzdigne nad zgodbo, ki se morda sprva zdi predvidljiva.

V ospredju filma je ves čas krojaška delavnica – prav prek dela v njej režiserka zariše odnos zakonskega para, ki je nežen, pogosto pa tudi norčav, poln humorja in medsebojnega zaupanja. Delavnici ne gre vedno najbolje – Halim in Mina, ki vztrajata pri tradicionalnem, a zamudnem načinu krojenja in vezenja, se srečujeta s strankami, ki bi želele kaftan visoke kakovosti, a v času, ki so ga vajene pri hitri modi. Halim in Mina, ki se večkrat šalita na račun nestrpnih, pogosto pa tudi nesramnih strank, sta tudi sicer sproščen par; skupaj si v pretežno moškem lokalu kljub mačističnim komentarjem nekaterih navzočih ogledata nogometno tekmo. Ko ju policija na nočnem sprehodu ustavi, da bi preverila, ali sta poročena, pa da Mina jasno vedeti, da se ne želi uklanjati družbi, v kateri je ženskam odrejeno določeno mesto – običajno v senci moškega. Touzani tako pravzaprav ne odstopi od raziskovanja tem iz prvega filma, v katerem sta zavezništvo ena v drugi našli dve ženski, ki jima zaradi tega, ker nimata moža – prva noseča, druga pa ovdovela – okolje ne prizanaša.

V filmu je namreč skrbno zarisan položaj Halima, ki javno nikoli ni mogel živeti iskreno, saj je, čeprav film tega ne poudarja, v Maroku istospolna usmerjenost še vedno kaznovana z zaporno kaznijo, v prav tolikšni meri pa tudi Minin položaj. Na ta način se film prikloni izjemnemu spoštovanju med dvema človekoma, ki sta kljub nesprejemajoči družbi spletla močno medsebojno vez. Dejstvo, da je Touzani filmsko dogajanje osredotočila okrog ene izmed najbolj tradicionalnih starih maroških obrti, pa filmu da pomembno sporočilo: da je nekatere tradicije vredno ohraniti, druge, tiste, ki se običajno za podobo tradicije samo skrivajo, pa odločno zavrniti.

Iz oddaje Gremo v kino.