Fotoreporter Danny Lyon je v šestdesetih – po zgledu creda Hunterja S. Thompsona – živel in potoval z motoristi ameriškega Srednjega Zahoda, iz česar se je rodila prelomna knjiga fotografij in intervjujev The Bikeriders (1968). Lyonova izhodiščna ideja je bila "dokumentirati in poveličevati življenje ameriškega motorista", a je do izteka svojega štiriletnega članstva v klubu Outlaws Motorcycle Club izgubil večino začetnih romantičnih utvar o pravi naravi te organizacije.

Lyonove kultne fotografije so bile izhodišče za režiserja Jeffa Nicholsa in njegov portret fiktivnega čikaškega motorističnega kluba, Vandalov. V odjavni špici film naniza nekatere od teh fotografij, ki jih je Nichols z igralci tudi zvesto poustvaril – in takrat pride zares do izraza, da režiser svoje dvodimenzionalne predloge ni znal čisto zadovoljivo nadgraditi s polnokrvno zgodbo.

Zdi se, da je bil s statičnimi fotografijami obseden do te mere, da je pozabil, v čem je bistvo motorističnega filma: pa čeprav je o obojem veliko govora, v Motoristih krvavo primanjkuje odprte ceste in dolgih voženj. Nichols ne izkoristi vizualnega potenciala prostranosti ameriškega Srednjega Zahoda, testosteronske moči glasnih motorjev na avtocesti, duha svobode, ki ga to življenje simbolizira. Raje ima statične kompozicije, ki bi bile bolj primerne za portretno fotografijo kot pa za portret časa.

Jeff Nichols zavestno operira z izrazito ameriškimi arhetipi: hoče, da imamo pred očmi Marlona Branda, Jamesa Deana in zlata žitna polja americane. Kljub temu je v dve od svojih treh glavnih vlog postavil Britanca: Jodie Comer je Kathy, pripovedovalka, ki zgodbo uokviri prek svojih spominov, po zelo očitnem zgledu Scorsesejevih Dobrih fantov. Tom Hardy je Johnny, tovornjakar, ki je pri filmu Divjak dobil idejo za ustanovitev motorističnega kluba. "To je pač nekaj, kar lahko počnemo, da preganjamo dolgčas." In res je klub na začetku samo nekakšna odrasla različica tabornikov: pikniki, vožnje in pretepi, pa še ti so predvsem rekreativne narave.

Glavni adut te precej meandraste zgodbe je karizma Austina Butlerja: Benny je introvertiran, molčeč motorist, ki nikoli ne joče in ki ga njegovi demoni vlečejo v izzivanje smrti. (Nikoli ne bomo zares izvedeli, kakšni so ti demoni, in Butler mora bolj ali manj samo z intenzivnim strmenjem premostiti nedorečenost svojega lika.) Čeprav smo priča njegovi usodni romanci s Kathy, ki je bila zanj pripravljena svoje "spodobno" življenje obesiti na klin, proti koncu ni več jasno, zakaj dekle še ostaja v zakonu, ki zanjo pomeni le bolečino in čakanje na neizogibno vest o nesreči ali nasilju. Zdi se, da je Benny za Kathy tudi po več letih enaka uganka kot za gledalca.

V z motornim oljem zamazani druščini Vandalov boste našli še Michaela Shannona, Normana Reedusa, Emoryja Cohena, Karla Glusmana in nekatere druge. Eden od njih za hobi jé ščurke, drugi je nesrečen, ker se je zdel naborniškemu odboru preveč zapit, da bi ga spustili v vietnamsko vojno, tretji se je v družbo pritepel iz Kalifornije – nihče od njih pa ni temeljito izpisan, tridimenzionalen lik, zato vse skupaj še najbolj deluje kot igra prepoznavanja znanih obrazov pod mastnimi grivami. Kot lik se med motoristi smuka tudi Danny Lyon; igra ga Mike Faist, ki se ga spomnimo iz nedavnih Izzivalcev.

Jeff Nichols motoristično kulturo uporablja kot metaforo: prek postopne korupcije Vandalov skuša prikazati kulturno preobrazbo, ki je Ameriko iz humanega idealizma šestdesetih popeljala v veliko temačnejšo resničnost sedemdesetih, ko ideja "svobode" dobi zlovešč prizvok. Naši liki lahko samo nemočno opazujejo, kako jim sile od zunaj zastrupljajo nekdanje ideale; tovarištvo, ki se je vrtelo okrog ljubezni do vožnje in lojalnosti, okosteni v hierarhično strukturo. Ko v klub kapljajo novi člani, nihilistični veterani vietnamske vojne, začne neškodljivo nastopaštvo počasi izrinjati resen kriminal, Vandali pa se spremenijo v past, iz katere se ustanovni člani ne znajo več izmotati.

Podobno poanto o generacijskem prelomu in izgubi nedolžnosti sta samo v zadnjem času podčrtala že Quentin Tarantino (Bilo je nekoč ... v Hollywoodu) in Paul Thomas Anderson (Sladičeva pica); v vseh treh filmih je prisoten pridih melanholije, ki noče biti samo enoznačna nostalgija po vse prej kot neoporečnem poglavju zgodovine.

Motoristi ne zmorejo zares stopiti iz dolge sence klasičnih filmov, ki tematizirajo življenje na motorju in kontrakulturo, med katerimi je najbolj referenčen seveda Goli v sedlu (1969). Za kaj takega se premalo posveča družbenopolitičnemu kontekstu, iz katerega so vzniknile motoristične tolpe; le nekajkrat se zaničljivo obregne ob "levake" (ang. pinkos) z liberalnih kolidžev, ki jih motoristi vidijo kot antitezo "pravih Američanov".

Nichols niha med dekonstrukcijo ameriškega mita in intimno, veliko bolj zanimivo zgodbo o uprizarjanju moškosti in visokem davku sprejemanja predpisanih družbenih vlog. (Bi Johnny in Benny, če bi bila resnično iskrena sama s seboj, svoj odnos morda zastavila kako drugače?) Vizualno ima film čudovit pridih in teksturo analognosti (direktor fotografije Adam Stone je film posnel na 35mm trak), vsebina pa ne dosega dovršenosti forme.

Ocena: 3,5