Navdahnjena izbira dveh karizmatičnih protagonistov, Emma Thompson kot ledena kraljica in v premiso vgrajen mimohod komičnih nakaz z vseh koncev galaksije – več bi si človek od popkorn spektakla v multipleksu težko želel. Pravo presenečenje je torej, da se tisti dve uri v kinodvorani tako zelo vlečeta.

Možje v črnem: Globalna grožnja je neuraden reboot izvirne franšize s konca devetdesetih, ki "vesolje izmečkov" sicer širi v nove smeri, a obenem ne spreminja preverjene recepture prvega filma. Pred nami je popolnoma pozabljiva, generična studijska komedija, v kateri ni dovolj individualnosti ali subverzivnosti, da bi bila vredna poglobljene pozornosti.

Ključni odmik od pravil franšize je obenem tudi najšibkejši člen Globalne grožnje. Daljnega leta 1997 smo spoznali strogega, zategnjenega agenta K (Tommy Lee Jones), ki je dobil protiutež v obliki nejevernega agenta J (Will Smith). Tokrat se na skrivno misijo podajata slavni agent H (Chris Hemsworth) in novinka na preizkušnji, agentka M (Tessa Thompson). Oba skušata biti odbiti, nepredvidljivi element, kar pomeni, da zgodba nima osi, okrog katere bi se zgostila, cel film pa razpada na serijo preslabo povezanih epizod.

Variacija iste težave je odsotnost zanimivega osrednjega antagonista. Zlo, proti kateremu se borimo, je amorfni Roj (The Hive), o katerem izvemo le, da se s parazitskim prevzemanjem teles infiltrira v civilizacije, ki jih skuša zavzeti. Onkraj tega moramo scenariju preprosto verjeti, da je Roj nekaj zelo, zelo nevarnega in mogočnega, nikoli pa ne postane zanimiva filmska premisa.

Režija F. Garyja Graya (Straight Outta Compton, The Fate of the Furious) je adekvatna, čeprav brez izrazitega osebnega sloga; prizori pregonov po različnih eksotičnih lokacijah (Marakeš! Pariz! Neapelj!) so posneti celo privlačno. Tudi obrobnih detajlov bizarnih vesoljskih bitij je ravno toliko, da se bodo otroci ob filmu zabavali. (A kje je gravž, kje so milijoni tipalki in vesoljska sluz? Globalna grožnja je eden redkih filmov, kjer je vizualnih posebnih učinkov premalo.) Vsi drugi, ki smo šli v kino predvsem zaradi obeta praktično zagotovljene kemije med glavnima igralcema, smo lahko samo razočarani.

Še od enega najboljših Marvelovih filmov – Thor: Ragnarok – vemo, kako zelo se lahko kreše v skupnih prizorih Tesse Thompson in Chrisa Hemsworta; oba sta tudi že večkrat dokazala, da imata sijajen občutek za komedijo. Zakaj torej v Globalni grožnji delujeta, kot da se prvič vidita? Ne gre za to, da se jima ne bi ljubilo – s slabim materialom česa več pač ne moreta narediti. Morda je res osvežujoče, da jima zgodba ne naloži zlajnanega ljubezenskega zapleta, a če so nam vzeli element flirtanja, bi bilo treba njun odnos poglobiti kako drugače.

Od letargičnega pričkanja in formulaičnega duhovičenja se človeku v spomin ne usede niti ena sama šala. Edini prizor, ki bo ostal z mano, je naveličani vzdih, ki uide Emmi Thompson (v vlogi impozantne šefice), ko agentka M upravičeno opozori na to, da je organizacija s samo "možmi" v imenu ostala nekje za časom. "Ne sprašuj. Take stvari trajajo." Druge šale so na ravni tega, da vidimo Hemswortha vihteti majhno kladivo – naj se počutimo še posebej prebrisane, da smo dojeli ta filmski pomežik?

Brezizrazni Liam Neeson kot direktor Veliki T in Rafe Spall kot sitni gent C se smukata nekje na obrobju in (zaman) čakata, da bosta dobila kako sled kompleksnega značaja ali motivacije. Svež dah je Kumail Nanjiani kot glas gobezdavega računalniško animiranega pribočnika, a niti on ne odvrne od predvidljivega konca, ki ga scenarij odlaga z neprepričljivimi zastranitvami.

Franšiza Možje v črnem je v našo kolektivno popkulturno zavest usidrana tako globoko, da bi njeno oživljanje tudi brez Willa Smitha moralo biti mala malica. Vse sestavine so tu, le zmešati bi jih bilo treba z malo več zanosa. Studiu Columbia predlagam, da se pretvarja, da so globalno občinstvo "nevralizirali" in izbrisali vse dokaze te brce v temo. Tako lahko čez kaki dve leti poskusijo znova.

Ocena: 3-; piše Ana Jurc