Če naraščajočemu pričakovanju večkrat prestavljene premiere prištejemo še implicirano pričakovanje, da bo en sam film "popravil" vse dosedanje pavšalne filmske upodobitve kitajske kulture (in še enkrat dokazal, da ženska lahko režira zaslužkarski behemot), se izkaže, da je Mulan pred skoraj nemogočim izzivom. Kako se film torej odreže sam po sebi?

Težko se je enoznačno odločiti, ali je Disneyjev véliki projekt sistematičnega osveževanja kataloga njihovih animiranih celovečercev z igranimi različicami umetniško hvaležen podvig ali ne. Nekateri filmi znanim zgodbam vdihnejo nove razsežnosti (Pepelka, 2015), drugi se niso znali odmakniti od problematične premise (Lepotica in zver, 2014), tretji so hiperrealistični, a brezdušni megaliti (Levji kralj, 2019) ‒ nekatere pa smo pozabili, še preden smo dobro stopili iz kina (Aladin, 2019). Mulan je vse prej kot popoln film, a je v Disneyjevem novem podžanru daleč najuspešnejši doslej: ne računa na gledalčevo navezanost na animirani izvirnik iz leta 1998 in se od mladinske pravljice pomakne v čisto drugo žanrsko polje.

Brez gobezdavega zmaja in glasbenih vložkov je pred nami kar naenkrat akcijski film z elementi magičnega realizma (pravzaprav ima kitajska kultura za ta fantazijski svet borilnih veščin specifično žanrsko poimenovanje ‒ vušja). Epski spektakel je bližje uspešnicam Džanga Jimouja ali Prežečemu tigru, spečemu zmaju Anga Leeja kot pa družinski komediji naše in vaše mladosti.

Celovečerec, ki je po spletu okoliščin služil kot lakmusov papir za ugotavljanje, ali se da blockbusterje v ZDA distribuirati primarno prek spletnih platform, se obenem čisto zavestno postavlja v samo središče najaktualnejših debat v popkulturi ta hip. Katerim zgodbam doslej nismo posvečali nobene pozornosti in ali ima Hollywood pravico, da te zgodbe popelje na svetovni oder brez sodelovanja dotične kulture? Koliko svoboščin si je dovoljeno jemati z nacionalnimi mit? Lahko adaptacija "popravi" določene tematske poudarke izvirnika in še vedno ostane zvesta njegovemu duhu?

Veliki filmi z Disneyjevim pečatom praviloma nimajo izrazite avtorske note, a novozelandska režiserka Niki Caro v enačbo vnese dovolj avtonomije in domišljije, da prestopi tesne okvirje korporativnega blockbusterja (zanimivo, da je skoraj najdlje na tem področju prišel še en Novozelandec, Taika Waititi s tretjim delom Thora). Mala Mulan (Liu Jifei), ki v ljubečem družinskem krogu odrašča v hunski vasici na kitajskem podeželju, je navihana, od energije prekipevajoča deklica, ki jo bolj kot damsko obnašanje in ličenje zanima preganjanje kur po dvorišču.

Oče Džov (Ma Tzi) očitno občuduje hčerkino prekipevajočo energijo, a se obenem zaveda, da jo mora krotiti: ne nazadnje bo dekletov največji dosežek v tem, da se bo dobro poročila in s tem utrdila družinsko čast. Za ženske z nekonvencionalnimi idejami o samostojnosti in svobodni volji ta družba nima prostora (če katera preveč vztraja pri svojem, jo izločijo in razglasijo za čarovnico ‒ točno taka je bila geneza antagonistke Šjanjang (Gong Li), ki jo bomo spoznali v nadaljevanju.) Mulan mora torej iskati kompromis med svojimi lastnimi željami in neomajnimi diktati spoštovanja prednikov, pokornosti družini in služenja domovini.

Bukolično življenje kmalu prekine neizprosni tok zgodovine: v deželo je vdrla nomadska vojska, ki jo vodi okrutni Bori Khan (Jason Scott Lee). Iz cesarskega mesta pride ukaz, da mora vsaka družina v boj poslati po enega sina. Džov ima samo dve hčerki, zato bo moral v bitko sam. Jasno je, da je to za priletnega vojnega veterana smrtna obsodba. Vsi vemo, kaj v resnici sledi: Mulan sredi noči ukrade očetov oklep in meč, se splazi iz hiše in stopi v vojsko kot Džovov sin Jun Hua. Če ste se spraševali, kako bo igrani film brez uporabe ličil dekle prepričljivo zamaskiral v fanta, vas bo "rešitev" zabavala: s tem se sploh niso pretirano ukvarjali. Dekle si spne lase in za odtenek spusti glas ‒ spol je pač družbeni konstrukt, nam sporoča film.

Mali vojak Jun Hua si s trdim delom in trmo izbori spoštovanje svojega poveljnika Tunga (Donnie Yen) in splete tesno prijateljstvo s čednim Honghvijem (Yoson An). (Po eni strani je seveda vredno pohvale, da Disney svoje protagonistke za spremembo ne definira prek ljubezenske zveze, a to pomeni, da iskriva kemija med igralcema nikoli ne dobi prostora, da bi se res razvila.)

Mulan mora nekako uskladiti nasprotujoči si težnji v svojem jedru: po eni strani sledi novodobnemu diktatu "opolnomočene ženske v glavni vlogi", po drugi pa ostaja zvest tradicionalnim vrednotam, ki so ključ za razumevanje kitajske legende. Ob tem se je, roko na srce, zavestno odpovedal humorju in ikonoklastičnosti izvirnika ‒ a to je bila najverjetneje zavestna odločitev. Čeprav je bil Eddie Murphy pred 22 leti sijajen kot bahavi miniaturni zmaj Mušu, je lahko razumeti, zakaj danes te vloge ne bi dobil.

Najimpresivnejši elementi filma so njegova detajlirana kostumografija, kompleksna scenografija in fotografija Mandy Walker, ki je prežeta z intenzivnimi odtenki rdeče na ozadju sivine in beline. Akcijski prizori boja sicer niso ves čas stoodstotno pregledni, a spoštujejo prijeme žanra vušja ‒ tudi s poudarkom na elementu magije, ki na laž postavlja zakone težnosti. Gledalec dobi občutek, kot da se v isti sapi prepušča čarobni starodavni pravljici in nasilnemu hongkonškemu obračunu s pestmi.

Kljub dobrim namenom pa se Mulan ne more v celoti izogniti reduktivnim stereotipom o kitajski kulturi, od eksotiziranja koncepta "čija" do utrjevanja predstav o patriarhalni družbi ter konceptu časti in vdanosti ‒ to je predstava o Kitajski, ki je Zahodu od nekdaj najbližja. A najbrž moramo biti zadovoljni že s tem, da tokrat Hollywood vsaj ni postavil Scarlett Johansson v glavno vlogo in moških v čisto vse službe za kamero.

Ocena: 4.