Oče v ospredje postavlja sedeminosemdesetletnega starca, režiserjevega dedka, ki je zaradi nedohranjenosti in pomanjkanja zdravstvene oskrbe že vse od tretjega leta življenja slep. V časih, v katerih je odraščal, mu za to, da si je lahko sam služil kruh, ni preostalo drugega, kot da se je naučil vedeževanja, in to mu je omogočilo samostojno življenje. Lahko se je poročil, si sam zgradil hišo in v skladu s takratno kitajsko politiko enega otroka vzgojil sina. Ta danes v hitro rastočem betonskem mestu opravlja dvomljive posle v gradbeništvu. Film z intimnimi podobami menjaje obrača pogled k dvema generacijama – k sinu, obsedenemu z zaslužkom, ki od očeta dobiva le mračne prerokbe, ter k slepemu starcu, ki mrmraje in kdaj pa kdaj mistično komentira svoje iztekajoče se težaško življenje ter na novo nastajajoči svet, v katerem se ne znajde več.

Mednarodna nagrada združenja filmskih kritikov Fipresci je tokrat šla v roke francoske režiserke Sylvaine Dampierre za film Besede črncev. Dokumentarni film prikazuje rafinerijo sladkorja na otoku Marie-Galante otočja Gvadelup, delo med železjem in ognjem tovarne ter njene delavce, potomce nekdanjih sužnjev, ki jo danes samoupravljajo. Delavci, večinoma ob popoldnevih tudi mali kmetje, so na svoje delo ponosni, pa čeprav jih po težaškem delu v rafinerijski železni pošasti doma čaka še polje sladkornega trsa. Režiserka je delavce prosila, da pred kamero prebirajo odlomke iz zapisov zgodovinskega sojenja iz leta 1842, v katerem so sužnji pričali zoper svojega nasilnega gospodarja. Med bučanjem strojev in prebiranjem pričevanj iz preteklosti vznikne poetična dinamika. Delavci se kmalu začnejo enačiti s svojimi vlogami in odlomke celo prevajajo v kreolščino. Suženjstvo je zanje resda stvar preteklosti, vendar film jasno poudarja, da so tudi njihovo delo v rafineriji in cene sladkorja popolnoma odvisni od zakonitosti globalnega trga, ki se zdijo prav tako neusmiljene kot nekdanji gospodarji njihovih prednikov.

Na festivalu je bil zunaj tekmovalnega programa prikazan tudi celovečerni film mlade indijske režiserke Pajal Kapadia z naslovom Noč, v kateri nismo ničesar vedeli, ki je poleti v Cannesu prejel nagrado za najboljši dokumentarni film. Ta zgodbe o protestih, ki so vznikli na indijski akademiji za film, prepleta s fiktivno naracijo, zasnovano kot pisma študentke svojemu ljubimcu, v katerih premišljuje o dogajanju okoli sebe in umetniški reprezentaciji doživetega. Protesti, ki so se začeli zaradi politično nastavljenega vodstva, kmalu prerastejo v širši upor proti politiki vladajoče indijske stranke in so potem tudi nasilno zatrti. Izjemne arhivske posnetke organiziranja protestov, pa tudi noči, polnih mladostnega zagona ob druženjih na akademiji, režiserka spoji v zrnato črno-belo podobo, ki poenoti tako 16-milimetrske posnetke kot tudi posnetke mobilnih telefonov in nadzornih kamer. Vizualno pripoved dopolni s šepetom pripovedovalke, ki v pismih sestavlja svoje spomine in občutja, pa tudi spoznanje, da je moral ljubimec stike z njo pretrgati zaradi še vedno močno zakoreninjenega kastnega sistema, ki v Indiji tako v zasebnem kot javnem življenju deluje z roko v roki z nacionalistično politiko.

V Leipzigu smo lahko videli tudi film slovensko-nemškega režiserja Jakoba Kreseta in brazilskega režiserja Danila do Carma z naslovom Kar ostane na poti. Režiserja sta s filmsko ekipo leta 2018 spremljala karavano migrantov iz Latinske Amerike, med njimi Lilian, mlado mamo, ki je zaradi nasilnega moža z otroki zapustila Gvatemalo in ji je prav karavana omogočila, da 4000 kilometrov dolgo pot, ki je izjemno nevarna, lažje premaga v skupnosti tistih, ki iščejo dostojnejše življenje v ZDA. Dokumentarni film, ki prevzema intimen pogled in se osredinja na družinsko celico znotraj množice, v nasprotju z medijskimi podobami tovrstnih tematik subtilno govori o razlogih za premagovanje dolge poti, pa tudi o pogumu in na novo pridobljeni samozavesti ženske, ki pred seboj vidi varnejše življenje zase in za svoje otroke.

Iz oddaje Gremo v kino.