Ti krvave posnetke takoj prodajo najboljšemu ponudniku med lokalnimi televizijskimi postajami.

Kot plenilec, ki je zavohal svojo žrtev, Lou nabavi vso potrebno opremo in začne križariti po nočnem Los Angelesu v iskanju najboljših posnetkov nesreč, požarov in prizorišč zločinov. Pri tem naleti na podporo in zavezništvo v starajoči se televizijski producentki Nini Romini, ki je v strahu pred izgubo službe podobno na lovu za gledanostjo svojih oddaj.

Nočni ptič je celovečerni režijski prvenec izkušenega scenarista Dana Gilroyja, brata režiserja Tonyja Gilroyja, znanega po nizu filmov o Bourneu. Film je nenavaden žanrski hibrid med psihološko dramo, kriminalko, jedko satiro, medijsko kritiko in črno komedijo, pri čemer uspe avtorju vse sestavne dele sijajno uravnotežiti, da noben od elementov ne izstopa.

Nočni ptič je tudi izjemno natančen portret sociopata. Lou Bloom ima nagon mrhovinarja pri zasledovanju plena, je brez moralnih pomislekov ter neverjetno inteligenten in sposoben hitrega učenja. Hkrati pa se s soljudmi pogovarja samo v naučenih frazah, največkrat povzetih po kapitalističnih priročnikih o hitrem uspehu. Dan Gilroy je celovečerec ne brez ironije opisal, da gre pri vsem skupaj za zgodbo o uspehu.

Za ta uspeh je v ključni meri zaslužen Jake Gyllenhaal v glavni vlogi, ki je ves čas v prvem planu. Na njem je nekaj živalskega, za prazno fasado shujšanega obraza se skriva lakota hijene. Nočni ptič je tudi izvrstna ilustracija načel kvantne fizike: opazovanje vpliva na rezultat. Lou Bloom postane sčasoma soudeleženec prizorov, ki jih išče, in televizijska vsebina, ki dviguje gledanost, spodbuja še več podobne vsebine. Pri vsem skupaj ni nobenega dvoma, naj bo Nina Romina še tako fina, je na koncu koncev njegova partnerka v zločinu.

Film Nočni ptič je ob nastanku sicer vzbudil nekaj pozornosti in po vseh merilih bi ga lahko imeli za uspešnega, vendar se ni prebil v glavni tok in tudi pri večini nagrad je ostal spregledan. A menim, da gre za enega boljših filmov tega desetletja. Ko sem ga gledal v času premiere pred sedmimi leti, se mi je zdel izrazito mračen; cinična, hladna in nihilistična vizija distopične prihodnosti. Ob ponovnem ogledu pred kratkim se mi je zdel zabaven, luciden in duhovit in me je iskreno nasmejal. To skrajno negotovo prihodnost, v kateri smo vsi v strahu za svojo službo in za ohranjanje lastne tržne vrednosti, danes globalno živimo vsi.

Nočni ptič je enako svež, živ in sodoben kot ob svojem nastanku, le da smo bili v tem kratkem vmesnem času deležni silovitih sprememb družbene in medijske krajine, ki se je zreducirala na kratke senzacionalistične dražljaje. Prostora, časa in priložnosti za pomisleke in refleksijo ni več, oziroma je to nekaj povsem obrobnega.

Iz oddaje Gremo v kino.