Že začetek je učinkovit. Mrtve ali pa tudi ne povsem mrtve vojake mečejo v jamo. Dobesedno. Tako se ravna s poraženci. Ti so razčlovečeni, in to morajo biti. To lajša vest. Vreči v jamo in ne preveč preverjati, ali je ’predmet’ že mrtev ali pa še ne povsem ... Ključno je, da je formalno nastopil mir. Da je minilo, da je utihnilo, kot vzklikne zbor. Ta je tokrat poosebljen v zgolj eni osebi. Zbor je Milena Zupančič, ki jo spremlja živa koza. Kot medklic: na odru se zadovoljno hrani s senom, ki ga natresejo v kot.

Biti kralj celo dopoldne, je naporno
Že na začetku nastopi tudi Kreont (Jure Zrnec), novi kralj, za katerega pa se zdi, četudi je v bojni uniformi, da ni bil preveč zagret borec. Kot se pozneje kaže tudi kot dokaj medel kralj, kar se tiče ’upravljanja’ države – denimo reče, da je naporno biti kralj celo dopoldne. A kralj ne sme spati. Še sploh ne, če obstajajo klice upora proti njemu in to je Polinejk, ki na neki način, četudi, mrtev obstaja, dokler ne izgine. Dokler se o njem govori.

Antigona – obsesivna tema slovenske misli
V Sloveniji je Antigona vedno vzbujala veliko pozornosti in zanimanja; bila je tudi eno od pionirskih besedil generacije kritičnih dramatikov. Z njo se je, denimo, v zadnjem času ukvarjal tudi Slavoj Žižek in napisal svojo dramo. Zanimanje za to Sofoklejevo delo ni presenetljivo; je namreč zelo ’slovensko’. Njeno ozadje je bratomoren spopad med Eteoklom in Polinejkom, ki sta bila vsak na svoji strani v tebanski vojni. Prevedeno na naše okolje, bi lahko rekli, da Eteokel predstavlja partizansko, Polinejk pa domobransko stran. Polinejk je izdajalec.

A vendar je človek in brat Antigone in Ismene, torej njuna kri. Zato sestri zastopata mnenje, da si zasluži pokop, in ne, da ga onkraj mestnega zidu požrejo zveri. Požrejo … Kar je od njega ostalo, saj naj bi se brata celo zgrizla, torej spopad med njima je bil kar najbolj surov. Kreont cinično pripomni: "To je torej v redu: izdajalec in junak sta mrtva. Za normalen potek stvari, za zakonitost in mir, so torej vsi pogoji tu."

Smoletova Antigona ni drama o antičnih razmerah. Gre za brezčasno sporočilo in na njeno nadčasovnost pokažejo, denimo, drobne opazke, kot da sta sestri Ismena in Antigona odšli, še preden je raznašalec prinesel časopis. Liki, oblečeni v sodobna oblačila, vojaki in Kreont ob prihodu v sodobne uniforme, Tejrezias, Hajmon (Antigonin zaročenec in Kreontov sin) in Ismena v sodobnih ali bolje rečeno brezčasnih, klasičnih, ’meščanskih’ oblačilih.

Antigona je prisotna, ker se z njo vsi ukvarjajo
V Smoletovi Antigoni ona ne stopi na oder, a o njej ves čas govorijo in tudi ponavljajo njene besede. Antigona govori o tem, da je treba zadeve razjasniti, da nas bolj kot razkritje nečednosti pesti njihovo zanikanje oziroma potlačitev. Ali kot o Polinejku reče Antigona: Je, dokler ga iščem. In Kreont meni, da bo Polinejka treba ponovno ubiti. Antigona kljub svoji odsotnosti bolj kot Kreont usmerja dejanja in mišljenje drugih oseb. Za Kreonta lahko rečemo, da ga pesti razcepljenost med pozicijama biti človek in biti vladar. Rad ima rože in ptiče, a za vladarja je to lahko omejujoče. Kot reče Tejrezias: "V prostem času je prav in ljubko, če (vladar, op. P. B.) stopi v vrt in žvižga ptičem."

Modri videc Tejrezias postane cinični mladenič
Morda nekoliko presenetljiva je interpretacija pravkar omenjenega vidca Tejreziasa. Besedilo sam namiguje na starejšega moža, saj mu v usta položi besede, da je z vsakim lasom odpadla ena vera in da slednjič je tako, da je le malo las in malo vere, A Tejrezias je tokrat mlad in Jure Henigman izredno dobro upodobi Tejreziasa, ki je zdaj nekakšen gizdavi dvorni filozof in cinični državni ideolog. "Kdor zgubil je, je zgubil, kdor dobil, dobil," reče in s tem nekako relativizira povojna obračunavanja. Podaja tudi interpretacije kraljevega delovanja, ki so brezsramen zagovor Kreontove (potencialne) krutosti: "On ne ubija, ampak uraduje. Umor je strast, v kralju je ni. Njegove roke so zmeraj čiste."

Drama z bencinske črpalke
Ko je Dominik Smole leta 1959 Antigono pisal na bencinski črpalki na Tržaški cesti, kjer je bil zaposlen kot točaj naftnih derivatov, se je o nekaterih tabuiziranih vprašanjih iz časa narodnoosvobodilnega boja in dogajanja neposredno po vojni že govorilo. Seveda, po tihem, in ne na očeh javnosti. Zelo odkrito in tudi ’usodno’ za avtorjevo kariero so teme izdajstva in ovajanja med partizani, likvidacij političnih nasprotnikov in tudi problematika katoličanov med NOB-jem. Zanimivo je tudi, da Smole o Antigoni, ki velja za kanonsko moderno dramsko besedilo, ni želel govoriti.

To je bil tudi čas še zelo trdega jugoslovanskega režima, ki pa je postajal vedno bolj samopašen. Ljudje niso mogli do potnih listov, kdor je zapustil Jugoslavijo, je veljal za političnega emigranta. Šele dve leti pozneje, torej leta 1962, je bila razglašena amnestija za politične emigrante, ekonomski emigranti niso več veljali za sovražnike režima. Jugoslavija je želela demonstrirati svojo večjo odprtost, a vendar je državno vodstvo še vedno imelo možnost obračunavanja z ’nespornimi državnimi sovražniki’. Nekaj takšnega bi lahko videli v Kreontovem ’režimu’, ki naj bi sicer prinesel nov razcvet in mirnodobno blaginjo, razen za ...

Naj država znova brede po pisanem življenju
V tistem času je Antigona, po filozofu Jacquesu Lacanu ključno besedilo za vprašanje etike, uživala pozornost tudi drugje. Prav leta 1960, ko je bila Smoletova Antigona pri nas prvič uprizorjena, je Antigono Lacan znova uvedel v evropsko samozavedanje in poudaril prav etiko. Za Jugoslavijo lahko rečemo, da je bila v obdobju konsolidacije režima, ki bi ga datumsko lahko simbolno zamejili z letom 1953, ko je Josip Broz - Tito postal predsednik SFRJ-ja (do leta 1963 FLRJ). Tudi v Antigoni po začetni evforiji ob nastopu miru in vpeljavi nove oblasti nastopi obdobje konsolidacije: "Tebe znova bredejo po pisanem življenju."

Dramsko besedilo kot dopisovanje sodobnosti
Če se vrnemo k Antigoni kot drami, na ozadju katere je mogoče razmišljati tudi o naši sodobni zgodovini, velja omeniti besede režiserja Janeza Pipana iz dramskega lista, da je dramsko besedilo dopisovanje sodobnosti, ki jo živimo, je polje izkustva in mišljenja (spomina), ki sodobnost povezuje s preteklostjo in jo vanjo trajno vgrajuje: "V mojih sedanjih uprizoritvah je največkrat to tista (nacionalna) preteklost, ki smo jo kolektivno potlačili, zdaj pa nas, kot posameznike in socialno skupnost, zasleduje in etično obremenjuje."

Antigona, tako izvirna kot tudi Smoletova, je pravzaprav družinska tragedija. Glavni protagonistki sta sestri, Antigonin zaročenec Hajmon je njen bratranec, kralj Kreont stric. Kot je že v primeru kralja Ojdipa prekletstvo prinesel incest, se incestuozna zdijo tudi tokratna razmerja – vsi so v sorodu. No, ne seveda čisto vsi; Tejrezias, stražnika, paž pač ne.

Preobrazba Antigonine sestre Ismene
Dramo zaznamuje tudi lik Ismene, ki doživi preobrazbo. A morda je njen prehod od zagovornice Antigone in njene pomočnice pri iskanju Polinejka (ko je še celo bolj zagnana od sestre) k osebi, ki Antigono obsoja in jo razglaša za noro ter se prilagodi novemu režimu, zgolj navidezna sprememba. Drugače kot Antigona je konvencionalna. Tejrezias o njej reče, da je zmeraj lepa in bistroumna, a vedno nekoliko bojazljiva. Ismena se razcveti, kjer sta mir in varnost. To na neki način uteleša tudi njena podoba spodobno oblečene mlade gospe (kostumi so delo Lea Kulaša), ki jo sicer prepričljivo (kot od nje vedno pričakujemo) upodobi Nina Ivanišin.

In če se za trenutek še vrnemo k Ismenini preobrazbi; tista, ki je bila v prvem delu drame celo bolj zagreta za pokop Polinejka kot Antigona, proti koncu reče: "Kar je bilo, naj pade v pozabo. Podajmo si roke, naš čas prebijmo v spravi in ljubezni. /…/ Človek je velik, kadar ve za svoje meje. Bogovom hvala za tako sporočilo, bogovom hvala."

Vladarjevega sina zanimajo predvsem lepe hlače
Lik, ki ga je treba omeniti, je še Antigonin zaročenec Hajmon. Za gizdavega mladeniča se zdi, da ga bolj kot delo v izgrajevanje politične prezence zanimajo lepe hlače. Te hvali pred Ismeno, češ da v Tebah nihče nima takšnih. Na kar Ismena odgovori: "En svet poznaš kot malokdo: svet frfotavih kril in lepih hlač. Drug ti je neznan in tuj." Ne samo, da je naklonjen udobnemu življenju, pravzaprav nima niti osnovnih predispozicij za vladarja. Kot enkrat reče, je za cel dan še brez načrtov. Na kar Tejrezias, ’modro’ odvrne, da če drugega ne, je v njegovem dnevu vsaj spodobnost.

Ali se jima ne ljubi vladati?
Zanimivo je, da nekako oba, tako Kreont kot Hajmon, dajeta vtis, kot da se jima nekako ne ljubi zares vladati oziroma delovati kot prepričljiv prihodnji kralj. Všeč pa jima je status v tebanski družbi. Oba sta – sploh Hajmon – nekako zaverovana v to, da bo prihodnost urezana po njuni volji. Hajmon tako računa tudi na ’topoumnost’ ljudstva, ko po uboju paža in v obetu uboja Antigone pravi: "Nekaj dni bo res dišalo po starem pretepenem psu, potem se nas bo lotila pozabljivost, zamenjala jo bo brezskrbnost in navsezadnje bo še kdaj nam vsem veselo." Kreont je bolj v dvomih, saj ga pestijo nočne more, v katerih se mu prikazuje lasten konec. Kar sicer Tejrezias ’odpravi z ’uvidom’: "Grde in neumne sanje." A zdaj že vemo, da je ’veliki videc’ predvsem oportunist in ’slepar’.

Močna plat predstave je tudi scenografija Marka Japlja, ki zlahka prehaja iz ambienta v ambient, navezavo na staro Grčijo pa ustvarja s projekcijami besed, zapisanih v grški pisavi, in z nečim, kar bi lahko poimenovali polje malih preklad. Za arhitekturo antične Grčije velja, da je njena osnova preklada, postavljena na dva nosilca, kar je bilo sprva izvedeno v lesu in predstavljajo temelj postavitve dvokapne strehe. Ali mnoštvo malih preklad na nosilcih govori o tem, da se na odru začenja nekaj novega? In se v tem odpravlja staro? Morda.

Posameznikova etika in razdiralna moč ljubosumja
Pravzaprav se zdi, kot da je Antigona Dominika Smoleta toliko kot drama o etiki tudi drama o čustvu ljubosumja. Kreontu se zdi, da ne bo nikoli dosegel moči in drže brata Ojdipa, ki je odšel v izgnanstvo, niti Antigone, ki se je po očetovi smrti vrnila v Tebe, da bi preprečila prerokovan dvoboj med bratoma, nato pa se odločila zoperstaviti se volji vladarja, da bi na simbolen način, s pokopom brata, izrazila spoštovanje do sočloveka in njene krvi bitja. Ojdip in Antigona sta tako samostojna subjekta, kar jima drugi (skrivaj) zavidajo, sta nosilca pogumne in etične drže.

Za večino bolj velja to, kar ubesedi Tejrezias, ki se kaže kot odličen poznavalec povprečne človeške duše, katere nosilec je tudi sam: "Prostost ne prija, ne dé nam dobro. Najbolj smo prosti, kadar smo odvisni. Prostosti ni, zato pa so odnosi." In: "Tebe rastejo, vsak ima svoje mesto in svoj hlebec kruha. Česa nam je še treba? Potuhnjenec je tisti, ki stika za nekim duhom, da mu dopolni blagor."

Zdi se kot prisega na statični svet, svet dodeljenih pozicij v družbi, samozadovoljstva, stremljenja po miru in udobju, ki ne terjata razmišljanja o čemer koli dvoumnem, nedoločenem. Saj tako je v resnici še danes. To je opis tistega, kar si želi večina, kljub ’govoričenju’ o dinamičnem svetu, ki terja menjavanje služb, nenehno dinamiko, hitrost … V resnici gre po večini za prazno hitrost, ki človeka le izmuči, v resnici pa privoli v diskurz formalno predpostavljenih, v to, da bodo dejanja ’odločevalcev’ morda nekaj časa ’zaudarjala’, a kmalu bo ponovno vse po starem. A vendar, vedno obstaja možnost za drugačno pot; morda je težka, zasmehovana, tudi kaznovana, a uteleša etiko, ki (skrivaj) vendar vzbuja občudovanje, spoštovanje in zavist.

Epilog – transcinizma
Za konec se zdi, da napoveduje črno prihodnost Teb. Dvorjani verjamejo (želijo verjeti), da se svet vrača v ustaljene tire. Ismena reče, da so se vrnili iz čudnega sveta, in bogovom hvala, da so spet tu. Hajmon stopnjuje, da je zdaj spet svetlo in sončno. A … Pride paž in v trenutku, ko se zdi, da je tema Polinejka ’ad acta’, naznani, da je Antigona našla Polinejka. Da je z golimi rokami kopala grob in da je ’grešni’ brat pokopan.

Vendar se je samopašnost na Kreontovem dvoru že razrasla in nihče se ne želi pustiti motiti. Tejrezias modro pripomni: "Naj Polinejk je ali ga ni, ukaz je dan: ni ga – in ga ni." Kreont pa vpraša, kako so kaznovali predhodniki – s smrtjo vendar. "Tako kaznujem tudi jaz." Ubijejo še paža, ki je ’operacijo grob’ videl. Saj veste, menda je najtežje ubiti prvič, po prvih začetkih umor postane navada. In zdi se da konec drame napove krvavi značaj Kreontovih Teb.