Nekega dne na Dunaj nepričakovano pride njegov dedek Hajdar, ki je doma prodal vse svoje premoženje in kot nezakoniti priseljenec prispel v Evropo. Hajdar radovedno opazuje in spoznava vnukovo novo domovino, k njemu pa je v resnici prispel s sporočilom, da je edini preživeli moški potomec družine, in z željo, da bi se čim prej poročil po tradicionalnih običajih. Ne ve pa, da Bager že ima avstrijsko dekle ...

Za novi celovečerec Želimirja Žilnika Najlepša dežela na svetu lahko rečem, da povsem spada v njegov siceršnji opus pogleda na nevralgične točke sodobne družbe z obrobja. Po eni strani je logično nadaljevanje njegovega prejšnjega filma, Destinacije Srbistan, ki je pripovedoval o nezakonitih priseljencih, kako se na svoji poti na Zahod zataknejo v Srbiji. Najlepša dežela na svetu se posveča skupini, ki je svoj geografski cilj že dosegla, kulturno ali civilizacijsko pa njene člane čaka še dolga pot, na katero se različno podajajo.

Najlepša dežela na svetu je film, kakršnega bi v bolj polikani obliki celovečerne komedije na temo medkulturnih nesporazumov zlahka posnel režiser, kot je Fatih Akin. Žilnik pa ostaja zvest svojemu pristopu nizkoproračunskega, tudi improviziranega prehajanja med dokumentarnim in igranim. Za pripovedni okvir uporabi preizkušen komedijski vzorec šarade oziroma predstave, ki jo delno asimilirani potomci na Zahodu odigrajo za tradicionalističnega dedka. Žilnik pri tem tudi za ceno okorne igre uporablja pretežno naturščike, kar naj bi pripomoglo k vtisu pristnosti, in se v okviru že omenjenega fabulativnega loka posveča predvsem prizorom iz vsakdanjega življenja različnih skupin prebežnikov.

Film Najlepša dežela na svetu morebitni naslovni ironiji navkljub iz svojih likov ne dela žrtev. Če pogledamo širše, dedkova priseljenska zgodba učinkuje celo kot bizarna smešnica – odloči se, da bo šel obiskat vnuka na Dunaju, v ta namen nezakonito prestopi kup državnih mej, nato preživi dvotedenske počitnice v Avstriji in potem mirno pusti, da ga oblasti vrnejo v Afganistan ...