To, koliko boste uživali v Naključnem morilcu, je v veliki meri odvisno od tega, ali v Glenu Powllu vidite potencial za zvezdnika "stare šole", kakršne naj bi razmah franšiz dokončno iztrebil. Zvezdnike, kakršen je Tom Cruise, Powllov mentor iz Top Guna 2, ki lahko s svojim šarmom na plečih nosijo sicer precej banalno romantično komedijo. Richard Linklater v njem očitno vidi igralca, čigar igralski razpon seže od piflarske zgube do karizmatičnega predmeta poželenja – premisa Naključnega morilca je namreč ravno v tem, da je en človek lahko oboje.

Mimogrede, Linklater in Powell, Teksašana, ki sodelujeta že od Powllovih mladih let, sta scenarij za Naključnega morilca napisala skupaj. Navdihnila ju je "deloma resnična zgodba" – članek o resničnem človeku, ki sta ga brez sramu nadgradila z izmišljotinami.

Powell igra Garyja Johnsona, nevpadljivega sivega mišaka in ločenca, ki predava filozofijo na Univerzi v New Orleansu. V svoji generični hondi se vsako popoldne vrača v svoje bež stanovanje, kjer hrani svoji mački (Id in Ego) ter si kuha večerjo za enega. Ni srečen, je pa zadovoljen, pravi – in ob strani služi še kot tehnični delavec policijskih sil. Zanje sestavlja prisluškovalne naprave in pomaga pri prisluhih zasedam. Policija namreč svojega moža pod krinko, sluzavega Jasperja (Austin Amelio), pošilja na sestanke z ljudmi, ki skušajo najeti plačanega morilca, in jih nato aretira v trenutku, ko denar zamenja lastnika. Ko je Jasper suspendiran, se v vlogi vabe po sili razmer znajde Gary.

Ena bolj duhovitih domislic Naključnega morilca je uvid, da "plačani morilec" kot poklic – razen v popkulturi – sploh ne obstaja. "Ampak nisem tukaj, da bi razbijal ta stereotip," pripomni Gary in se poda na delo. Še sam je presenečen, kako dobro mu gre pretvarjanje od rok. Glede na potencialno stranko spreminja tudi svoje preobleke: enkrat je južnjaški kmetavzar s počrnjenimi zobmi, drugič kvazi Patrick Bateman v neoporečno krojeni obleki, včasih pa srhljiv psihopat z britanskim naglasom (in lasuljo Tilde Swinton). Powell je konec koncev nekakšen generični Clark Kent, ki lahko svojo privlačnost v vsakem trenutku skrije za velikimi očali, mastnimi lasmi in groznimi kratkimi hlačami – ali pa se prelevi v kak nov, teatralen lik z umetnimi tetovažami in bundesligaško frizuro. To je sicer vir blage komedije, čeprav film v celoti preskoči njegove preobrazbe in nam ponudi samo utrinke različnih alteregov.

Vse skupaj se zaplete, ko ga za umor svojega nasilnega moža skuša najeti Maddy (Adria Arjona); zanjo Gary igra šarmantnega, flirtajočega "Rona". Ker se mu lepotica zasmili, jo odvrne od umora in jo tako reši pred zaporom. (Zanjo je presodil, da si "ne želi zares" najeti plačanca, medtem ko je zločinske naklepe vseh svojih prejšnjih, manj seksi strank gladko pripisal pritlehnosti človeških stremljenj.)

Kmalu se seveda zapleteta v vročo, skrivno afero. Kako je Madison lahko tako gladko zapustila moža, ki jo je ustrahoval in ji celo preprečil imeti službo? S takimi pragmatičnimi vprašanji se naša pravljica ne ukvarja. Romanca je seveda v celoti zgrajena na lažeh – ona ne ve, da nevarni, seksi "Ron" sploh ne obstaja, on pa ne more biti prepričan, da njegova ljubimka ne bi likvidirala partnerja za dovolj visoko zavarovalnino.

Postopoma se meja med Garyjem in "Ronom" vse bolj briše – Ron je bolj seksi, bolje se oblači in ima boljše ljubezensko življenje kot Gary; še Gary sam ima Rona veliko raje kot Garyja. Pa je to dovolj, da dejansko postane Ron? V tretjem dejanju se z resničnim umorom in intervencijami korumpiranega Jasperja položaj hitro zaostruje – a Linklater nikoli ne pusti, da bi zdrsnili predaleč v temo.

Naključni morilec je nonšalanten film, ki v svojo – precej predvidljivo in preprosto – peripetijo natrosi linklaterjevske drobtinice o življenju in odnosih. Če smo velikodušni, ga lahko gledamo kot razmislek o človeški naravi in naši percepciji lastnega značaja: smo ljudje sposobni korenitih sprememb ali pa bomo na koncu vedno pristali v svojem starem območju udobja? Smo samo skupek svojih preteklih doživetij in ustaljenih navad ali pa imamo potencial za kaj več? Je lahko ljubezen tisto, kar nas bo spremenilo? Podobno, kot so liki v filmu več oseb hkrati, tudi film skuša biti vse po malem: romantična komedija, seksi srhljivka in morda celo eksistencialna drama o identiteti.

Richarda Linklaterja poznamo predvsem po melanholičnih portretih vsakdanjega življenja, v katere vpleta nežne uvide o ljubezni. (Čeprav ne pozabimo, da ima tudi dar za čisto komedijo, kar je bila npr. Šola rocka.) Naključni morilec je zanj vseeno rahel odmik od pričakovanega, a ne v smer raziskovanja temne plati človeške psihe: posnel je pravljico, v kateri se poigrava z identitetami in našimi fantazijami o bolj nevarnem, seksi življenju.

Kritiški odziv po lanski premieri na beneškem filmskem festivalu je bil skoraj enoglasno navdušen ("komedija leta"), zato se je težko otresti občutka antiklimaksa. Naključni morilec je precej banalen film, ki sicer premore Linklaterjev lahkotni šarm, ne pa tudi njegove siceršnje globine. "Šarm" je tudi ni ekvivalent dejanskemu humorju: v filmu ni niti enega prizora, ki bi izzval glasen smeh in ne samo odobravajočega nasmeška.

Film ne preseže svoje rahlo trapaste premise, da bi morda spregovoril o čem univerzalnem. Niti pod razno ga ne moremo oklicati za kakršen koli "preporod žanra" ali "vrnitev screwball komedije", lahko pa mu priznamo, da je zelo lahko prebavljiv, sproščujoč in po tehnični plati kompetenten izdelek. Osvežujoče je tudi to, da v njem ni izumetničenih posebnih učinkov ali sofisticiranih akcijskih prizorov: ni treba, da je vsak mainstreamovski film nabuhel spektakel. Manjše delo v opusu velikega cineasta, a še vseeno ne tako, da bi pustilo madež na njegovi karieri.

Ocena: 3