Je "tricentimetrski zid podnapisov", kot je temu pred leti rekel Bong Joon Ho, za angleško govoreče občinstvo zares tako nepremostljiva prepreka? V primeru Ne govori zla se zdi teorija, da ga je bilo treba poustvariti samo zato, da lahko James McAvoy še enkrat blesti v vlogi neuravnovešenega psihopata (tokrat psihopata z afiniteto do karaok), precej verjetna. Kar samo po sebi še ne bi bilo tak problem, če ne bi spremenjen konec iz mojstrskega tečaja groze naredil naredil precej rutinskega slasherja.

Kdor ima možnost, naj si torej raje ogleda dansko psihološko grozljivko Speak No Evil (Gæsterne), ki jo je leta 2022 režiral Christian Tafdrup. Na prvi pogled sta si filma podobna, a kmalu se izkaže, da je eden fatalistična obsodba samozadovoljnosti srednjega razreda in stopa v dialog s Smešnimi igrami Michaela Hanekeja, drugi pa je ... zabaven večer v kinu, ki na nepričakovan način rehabilitira eurodance glasbeno smet Cotton Eye Joe. Ameriška priredba je dražja in bolj spolirana, a tudi veliko bolj pohlevna interpretacija iste zgodbe; namerno se v velikem loku izogne nihilizmu izvirnika.

Sledijo manjši kvarniki za Ne govori zla.

A posvetimo se filmu, ki je pred nami: na videz popolna ameriška družina – zakonca Ben (Scoot McNairy) in Louise (Mackenzie Davis) ter njuna hčerka Agnes (Alix West Lefler) – preživlja dopust na italijanskem podeželju. Čeprav je njihov oddih videti kot z razglednice, z očarljivimi vasicami in lenobnimi popoldnevi vred, v naši trojici brenči nekakšna neizgovorjena napetost; še posebej to pride do izraza pri Agnes, tesnobni deklici, ki se še pri skoraj 12 letih panično oklepa plišastega zajčka. Jasno, da jih začne kot magnet privlačiti na prvi pogled veliko bolj srečna, pa tudi glasna in razposajena družina, ki prebiva v istem hotelu; to so Paddy (James McAvoy), njegova precej mlajša žena Ciara (Aisling Franciosi) in sin Ant (Dan Hough), ki zaradi prirojene deformacije jezika ne more govoriti, a se vseeno lepo ujame z Agnes.

Družini se hitro spoprijateljita in si ob slovesu izmenjata klasične puhlice o tem, kako "nas morate priti kdaj obiskat". To je tiste vrste navdušenje, ki po vrnitvi v vsakodnevno rutino hitro zbledi, kot dopustniška romanca – a Benova družina, ki si je dom šele pred kratkim ustvarila v Londonu, dejansko čez nekaj tednov prejme razglednico od Paddyja, ki jih vabi k njim v Devon za podaljšan konec tedna. Po klasičnem obotavljanju ("Saj jih v resnici sploh ne poznava", "nočeva biti vsiljiva"), Ben in Louise skleneta ponudbo sprejeti. Kako grozen pa je lahko en konec tedna? Ha.

Če je bil v izvirnem filmu pater familias tisti, ki je – brez posvetovanja z ženo – sprejel vabilo (v igri je bila njegova nikoli eksplicitno omenjena, potlačena privlačnost do karizmatičnega znanca), je zdaj Louise tista, ki je bolj zagnana za izlet. Slabo vest ima namreč, ker je moža prevarala (samo prek SMS-sporočil, pravi), in to je njen poskus vračanja zakona na pravo pot.

Ne govori zla tako postane moralka o starših, ki bosta morala v skrajni situaciji svoje malenkostne razprtije pustiti ob strani in nastopiti enotno, v dobro svoje hčerke. Britanskega režiserja Jamesa Watkinsa bolj kot Tafdrupa zanima dekonstruiranje tradicionalnih predstav o moškosti: Ben je v Paddyju videl klasičnega "alfa samca", ki bi ga morda lahko naučil "prevzeti vajeti" lastne družine. Ben je kepa potlačene jeze in zamer (do žene, do hčerke), medtem ko Paddy svoji agresiji radostno daje prosto pot – v njegovi toksičnosti je za Američana nekaj zapeljivega. Ideja, da lahko ljudi v svojem življenju popolnoma nadzoruješ, se mu (vsaj podzavestno) zdi privlačna. Ironija je seveda v tem, da bo, ko bo šlo zares, njegova lastna heteronormativna "možatost" odpovedala na celi črti.

Hitro se bo namreč izkazalo, da Paddy ni samo glasen veseljak, za kakršnega se je izdajal. (Watkins je v nedavnem intervjuju precej odkrito povedal, da filmski napovedniki skoraj vedno razkrijejo več, kot bi si režiserji želeli, in da glede tega ne morejo nič.) Tudi v tej etapi je film skoraj identičen danskemu izvirniku: zelo nazorno nam pokaže, kakšna past so za človeka lahko nepisana pravila "vljudnega vedenja v družbi". Louise se s stisnjenimi zobmi smehlja, ko ji Paddy z ogromno pompa postreže meso družinske goske (čeprav je na dopustu tekla beseda o tem, da je vegetarijanka). Prisiljena se je opravičiti za svojo reakcijo, ko Ciara posega v njeno vzgojo hčerke. Ko jima gostitelja naprtita astronomski račun za večerjo, na katero sta ju onadva povabila, Američana samo resignirano plačata. Pred hipijevskima svobodnjakoma, kakršna sta Paddy in Ciara, nočeta izpasti kot zategnjeni puščobi, zato sprejemata nelagodje in poniževanje.

Skratka, Ben in Louise bosta ignorirala vse svarilne znake, dokler ne bo prepozno. "Na podeželju sva: Kar za nas ni normalno, zanje je," na neki točki pokroviteljsko razlagata drug drugemu o svojih "kmetavzarskih" novih prijateljih. Nauk zgodbe je: ne dovolite, da družbeni obrazci vljudnosti otopijo vaš nagon za preživetje.

V tej igri preizkušanja meja je James McAvoy videti, kot da se neznansko zabava; nekje je omenil, da je svoj lik oblikoval po zloglasnem šovinistu in neokonservativnem vplivnežu Andrewu Tatu (kar bi Tate sicer najbrž vzel kot kompliment). Ko v sklepnem dejanju dokončno razgali svoje prvinsko, živalsko nasilje, nemalo spominja tudi na svoj lik v Razcepljenem M. Nighta Shyamalana. V končnem soočenju se film nasloni na precej luknjaste motivacije osrednjih negativcev in se posveti predvsem klasični igri mačke z mišjo: za katerimi škripajočimi vrati stare hiše se skriva morilec s sekiro?

Watson veliko pozornosti posveti Benovi pomilovanja vredni, medli omahljivosti in naraščajočim frustracijam njegove žene. (Mackenzie Davis je izjemna v kompleksni vlogi, saj bi bila zlahka lahko samo "sitna žena".) S tem, da se Ne govori zla osredini na idejo vlog spolov in osebne rasti, se odvrne od fatalistične vizije imanentnega zla v človeški vrsti. To še dodatno podčrta spravljivi razplet, ki nakaže vrnitev sveta v stare tirnice. Po prelivanju krvi in gravžu nas film varno usmeri nazaj proti samozadovoljnosti srednjega razreda, ki jo je prej dve uri mrcvaril.

Ocena: 4-