Film temelji na zgodovinskih dogodkih in na resničnem liku Petru Kropotkinu, ki je v svoji knjigi Spomini revolucionarja opisal, kako je v Švici postal anarhist.

Danes si težko predstavljamo, da ne bi v vsakem trenutku vedeli, koliko je ura, in le redki se ob navadnih delovnih dneh še zbujajo brez budilke ali raje dveh. Klasične ročne ure morda res niso več tako samoumevne kot še pred kratkim, vendar jih pametne naprave zelo uspešno nadomeščajo in odmerjajo ure, minute in celo sekunde našega življenja. A mehanske kristalne ure quarz, ki merijo natančen čas s pomočjo baterije in so tlakovale pot modernemu merjenju časa, so stare šele dobrih sto let in čas je pred tem – lahko bi rekli, da skoraj dobesedno – tekel povsem drugače in tudi veliko bolj neenotno.

V takšni časovni neenotnosti se leta 1877 znajde tudi Peter Kropotkin, ruski raziskovalec, geograf in bodoči anarhist, ko med svojim kartografskim popotovanjem po Švici prispe v dolino Saint-Imier. V mestecu, v katerem se v zanimivem sožitju spajata izredno natančno in umirjeno izdelovanje urnih mehanizmov ter vroče tiktakanje anarhističnega gibanja, imajo namreč kar štiri različne čase: občinskega, lokalnega, cerkvenega in tistega, ki ga določa tovarna ur oziroma njen lastnik. Prehajanje med njimi pa seveda zahteva veliko prilagajanja prebivalstva in povzroča precej sitnosti, kar daje slutiti, da prihaja čas sprememb. To napovedujejo tudi druge nove tehnologije, kot sta fotografija in telegraf, še bolj pa vedno bolj brbotajoče družbene spremembe. Bo šla družba po poti naraščajočega nacionalizma ali bodo prevladale anarhistične ideje individualne svobode brez vsiljene avtoritete, nad katerimi se navdušuje tudi geograf Kropotkin?

Režiser in scenarist Cyril Schäublin, ki je ideje za film Nemir črpal tako iz osebne družinske zgodovine kakor tudi iz literarnih del resničnega Petra Kropotkina, gledalca nagovarja k razmisleku o pojmih, idejah in definicijah sodobnega časa in dopušča poigravanje z mislijo, da so vse to le konstrukti 19. stoletja, po katerih se – morda nezavedno – še vedno ravnamo. Bi bilo morda lahko tudi drugače? Schäublin to prepušča gledalcu in se osredotoča samo na skoraj voajersko opazovanje vsakdana malega mesteca, pri čemer izbira izjemno zanimive kote kamere, ki pogosto več prikrijejo, kakor razkrijejo. Kot da bi se s časovnim strojem znašli točno tam, točno takrat in bi lahko samo pokukali v nekaj dni zgodovine.

Film Nemir v ostrem kontrastu s svojim naslovom deluje izjemno umirjeno in poetično, brbotajoč nemir prihajajočih družbenih sprememb pa spretno skriva pod površino, kakor ura skriva v sebi nemirko, kolesce, ki skrbi za enakomeren ritem. Bistvo pač včasih ostaja očem nevidno in treba ga je preprosto začutiti.

Iz oddaje Gremo v kino.