On je slikar, ona restavratorka starega pohištva, Amin priden šolar ‒ sploh je vse videti popolno, dokler … no, dokler se ne izkaže, da je vse le zatišje pred viharjem, ki ga predvsem Leïla v tihi grozi ves čas pričakuje. Damien ima namreč bipolarno motnjo, tako imenovano bolezen dveh obrazov, pri kateri se izmenjujeta dve razpoloženjski stanji: manija in depresija. V navidezno idiličnem trenutku, ko belgijski režiser Joachim Lafosse mlado družino predstavi gledalcem, je Damien ravno na začetku nove manične epizode, v kateri je sprva še očarljivo živahen in zgovoren, že kmalu pa popolnoma neobvladljiv, prepirljiv, nerazsoden in postopoma tudi nevaren okolici in predvsem sebi. Ker vztrajno zavrača zdravila, sledi neizbežno – hospitalizacija ter pozneje druga plat bipolarne motnje, huda depresija.

Na prvi pogled se torej zdi, da film Nemirni raziskuje večplastnost te kompleksne psihiatrične motnje, a Lafosse – pri pisanju scenarija je zajemal iz svojih izkušenj – je intimno družinsko zgodbo, ki je pretresljivo kruta in hkrati pretresljivo nežna, zastavil še nekoliko širše, lahko bi rekli bolj občečloveško. Za izhodiščno točko svojega raziskovanja, ki mu bipolarnost pravzaprav pomeni predvsem izrazito nazoren pripovedni okvir, je postavil tisto točko nekega romantičnega razmerja, ko se človek zave, da njegov ljubljeni iz takih ali drugačnih razlogov ne izpolnjuje njegovih pričakovanj. Kaj takrat storiti, se vpraša Lafosse. Vztrajati, se strumno soočati z očitki in občutkom sramu, kot očitno že leta počne popolnoma izčrpana Leïla, ali morda končati razmerje in oditi? Kako tovrstne družinske stiske sprejema in predeluje otrok, naveličan očetovih ponavljajočih se težav in maminega nenehnega "teženja" zaradi opozorilnih znamenj? In na drugi strani, kako bolezen svojega odraslega sina sprejema oče, v neomajnem starševskem upanju prepričan, da bo zdravljenje tokrat uspešnejše in se stiska ne bo več ponovila?

Vprašanja, ki jih Lafosse odpira, seveda nimajo enopomenskega odgovora in se ga niti ne trudijo podati, njihov domet pa sega veliko dlje od težav ljudi s psihiatričnimi motnjami in njihovih svojcev. V filmu Nemirni je namreč nemirno vse: oboleli Damien, ki ga je v vseh fazah bipolarne motnje izvrstno zaigral Damien Bonnard, njegova izredno ljubeča, a tudi neskončno izčrpana žena Leïla, njun sin, ki si želi samo normalnega otroštva, Damienov oče, prijatelji, okolica, ozračje, nemirno je zatišje pred katastrofo … in ne nazadnje je nemiren tudi gledalec, nema priča te čudovite, a tako boleče ljubezenske zgodbe.

Iz oddaje Gremo v kino.