Kolikokrat ste že slišali koga vzdihovati, da "danes ni več zvezd, kakršne smo imeli včasih"? Hollywoodski studijski sistem je temeljil na produciranju likov, zvezdniških polbožanstev, ki so živela na varni razdalji od običajnih smrtnikov. Marilyn Monroe, Humphrey Bogart, Greta Garbo – njihovo zvezdništvo je bilo zavito v avro skrivnostnosti in nedostopnosti. Danes je neprimerljivo lažje priti do pregovornih petnajstih minut slave, jo je pa zato skoraj nemogoče vzdrževati, še posebej za tiste, ki niso pripravljeni na družbenih omrežjih razgaliti še zadnjih ostankov svoje intime. In tukaj nastopi "Nicolas kličevi Cage", če si izposodimo njegove lastne besede. Nicolas Cage danes uživa sloves karikiranega, maničnega igralca, čigar mimika je kot nalašč za meme in gife: vsi imamo pred očmi plapolajočo grivo iz Letala prekletih (Con Air, 1997), motorko iz Mandy (Mandy, 2018) ali bolščečega psihopata v duhovniški opravi v Brez obraza (Face / Off, 1997).

A napak bi ga bilo reducirati zgolj na ceneno šalo: oskarjevec je že zadnjih 40 let eden najbolj resnih metodoloških igralcev v Hollywoodu, ki se z enako predanostjo vrže tako v projekt Davida Lyncha ali Charlieja Kaufmana kot v šund, ki bo šel naravnost na DVD. Njegova čustva pred kamero so lahko še tako intenzivna in dramatična, nikoli pa ne delujejo neiskreno. Prav tako se ga ne primejo tabloidni naslovi o kupovanju dinozavrovih lobanj, bankrotu in (pre)mnogih porokah. Še posebej v zadnjih letih sprejema zanimive karakterne vloge, ki bi bile njegovim vrstnikom istega zvezdniškega kalibra pod častjo: že omenjeni Mandy, Colour out of Space (2019) in seveda Pig (2021) so sicer obskurni, a sijajni majhni filmi.

V resnici je trajalo nenavadno dolgo, da je mit Nicolasa Cagea sam po sebi postal tema filmske obravnave – konec koncev je Johna Malkovicha ta čast doletela že pred več kot 20 leti (Biti John Malkovich, 1999).

Neznosno breme ogromnega talenta je akrobatska točka, ki istočasno žonglira z več aduti: film je t. i. "buddy komedija", komentar filmske industrije ter drama o krizi srednjih let in iskanju življenjskega smisla. Nicolas Cage igra neglamurozno različico samega sebe; "Nick Cage" v filmu je ostareli zvezdnik, ki se slabo spopada z bledenjem svoje slave, družinski človek, ki se je popolnoma odtujil od nekdanje žene (Sharon Horgan) in najstniške hčerke (Lily Sheen), ter osamljen možak, ki bo moral na drug konec sveta, da bo končno dobil pravega prijatelja. Nick Cage je aroganten, ošaben in zaverovan vase, amalgam vseh naših predsodkov in predstav o filmskih zvezdnikih. Za piko na i mu slabe ideje v uho prišepetava "Nicky", mlajša različica njega samega iz časov Divji v srcu, ki pogreša zvezdniški status in je besna na "starega Nicka", ki jima je 'zafrčkal' življenje na veliki nogi. ("Nisi nek igralec, pač pa klinčeva filmska zvezda!," manično tuli Nicky, ki je zaradi računalniškega pomlajevanja (namerno) videti približno tako naraven kot igralska zasedba Scorsesejevega Irca.)

Skratka, Nick je utrujen od iskanja naslednje velike karakterne ali blockbusterske vloge, ki bi njegovo kariero izvlekla iz smrtnih krčev – vse skupaj je počasi pripravljen obesiti na klin. A ker je trenutno do vratu v dolgovih, bo stisnil zobe še za zadnjo nalogo: odpotoval bo na jug Španije, kjer je bogat "pridelovalec olja" (beri: trgovec z rožjem) Javier (Pedro Pascal) pripravljen odšteti milijon dolarjev, da bi se Cage udeležil njegove rojstnodnevne zabave. A še preden se udobno namesti ob bazenu, Cagea za skrivno operacijo rekrutirata Cijina agenta Vivian (Tiffany Haddish) in Martin (Ike Barinholtz), ki sta prepričana, da osumljenec na posestvu skriva talko. Medtem ko rešuje svojo eksistencialno krizo in se dejansko zbližuje s Javijem, mora Nic torej izvajati še "Donnie Brasco situacijo" – in seveda tej dvojni igri ne bo dorasel.

Scenarij, ki sta ga podpisala režiser Tom Gormican in Kevin Etten, je kaotična mešanica absurda, iskrenosti in situacijske komedije, ki funkcionira predvsem po zaslugi, uganili ste, Nicolasa Cagea. Čeprav mora v filmu igrati različico samega sebe, gledalec niti za hip ne dobi občutka, da poskuša rehabilitirati svoj "imidž" ali podpihovati lasten ego: mirno brije norce iz svojega slovesa pretirano melodramatičnega nastopača, požre omembe manj kot sijajnih filmov in ilustrira večno igralsko slo po "comebacku" ("Čeprav seveda nikamor nisem šel", kot nikoli ne pozabi pristaviti.)

Njegov lik je nekje na pol poti med parodijo filmskega zvezdnika in karikaturo Nicolasa Cagea v sodobni popkulturi – in ravnotežje lovi dovolj mojstrsko, da se ves čas smejimo z njim in ne na njegov račun.

Vloga v Neznosnem bremenu je ultimativno cageovska vloga zato, ker v prostor, ki bi ga skoraj vsak drug igralec napolnil s porogljivo samoironijo, vnese iskreno ranljivost. Na trenutke ga je težko gledati ravno zato, ker slutimo, da določeni ponižujoči trenutki (kot je prosjačenje za vlogo) niso ravno daleč od verjetnega.

Pedro Pascal ima sicer malo manj hvaležno vlogo, a prav tako pokaže sijajen dar za komedijo. Če Cijina agenta Nicka strašita pred zakrknjenim kriminalcem, je Javi v živo prej štorast cinefil, ki bi svojo ljubezen do filmskih klasik – pa naj gre za Kabinet dr. Caligarija ali Medvedka Paddingtona 2 – rad nadgradil v lasten film. Nick, ki mora po ukazu agentov podaljšati svoje gostovanje v Španiji, Javiju ponudi pomoč pri pisanju scenarija. Na tej ravni je Neizmerno breme, kot rečeno, popolnoma učinkovita "buddy komedija": naša junaka vzameta LSD, se podata na vse bolj paranoičen izlet v mesto in končata v avtomobilskem pregonu.

Vsi gegi seveda niso posrečeni, a konceptualno je satira dovolj inteligentna, da se to zdi celo namerno: film uprizori vse stereotipne konvencije blockbusterjev, da bi podčrtal, kako absurdne predstave ima Hollywood o tem, kaj bo spravilo ljudi v kino. (Seveda pa bi lahko argumentirali, da še vedno sledi predvidljivemu receptu vohunskega blockbusterja, pa čeprav to počne ironično.)

Pod črto je Neznosno breme ogromnega talenta predvsem zabaven film, ki ne poskuša ponujati zares pronicljivih uvidov o filmski industriji ali dolgoživosti kariere Nicolasa Cagea. V resnici se "mitu, možu, legendi" nikoli ne približa dovolj, da bi lahko dobili občutek, da smo pokukali za čarovnikovo zaveso – kdor ni igralčev oboževalec že od prej, se v teh dveh urah ne bo spreobrnil.

Film je namerno konstruiran tako, da vabi k iskanju referenc iz igralčevega obsežnega kataloga. (Očitek bi bil, da so nekatere, na primer zlati pištoli Castorja Troya, še celo preveč očitne.) A če bo posledica Neznosnega bremena vsaj kak maraton Cageeve filmografije, potem je bil njegov obstoj več kot upravičen.

Ocena: 4