Poskuša najti tudi svojega najboljšega prijatelja iz mladosti Oresta, s katerim ga povezuje mračna epizoda in ki je medtem postal okrožni vodja camorre. Felicejev zaupnik postane lokalni župnik Don Luigi, ki ga sicer razume, a ga poskuša odvrniti od te namere.
Celovečerni film Nostalgija je posnel izkušeni režiser Mario Martone, samosvoje avtorsko delo pa je bilo predstavljeno v tekmovalnem programu lanskega Cannesa. V veliki meri temelji na igralski prezenci Pierfrancesca Favina, ki za svojo zadržanostjo skriva vihar občutij in spominov ob vrnitvi svojega lika v nekdaj domači Neapelj. Avtorji filma enako spretno odmerjajo drobce informacij ter uporabljajo elipse, da si lahko gledalec sam sestavi življenjsko zgodbo glavnega lika, ki prevladuje skoraj v vseh prizorih. Vzporedno z njim postajajo protagonisti filma tudi samo mesto Neapelj ter žitje in bitje prebivalstva urbane džungle.
O tem, kateri so bili filmski vzori Maria Martoneja, veliko povedo tudi glasbeni drobci, posejani po filmu, ki po večini pripadajo psihedelični elektroniki skupine Tangerine Dream. To je tista šola transcendentalne kinematografije, ki ji v bolj žanrskih okvirjih pripadata Michael Mann in Nicholas Winding Refn.
Tudi popotovanje po senčnih, zatohlih ulicah Neaplja je neke vrste neonoir. V dveh urah se zgodi malo zares šokantnega, prelomnega, čeprav Martone pravi, da izvira zgodba romana, po katerem je posneta Nostalgija, iz črne kronike. Vse skupaj je eno samo stopnjevanje zlovešče napetosti. Glasba je kontrapunkt pričakovanemu italijanskemu etno kiču in poudarja odtujenost – morda ne nepomemben detajl "tujosti" je tudi ta, da je Felice med svojo odsotnostjo za svojo vero in način življenja sprejel islam.
O nostalgiji piše nedavno umrli kulturni izseljenec Milan Kundera v romanu Nevednost. "Po grško se vrnitvi reče nostos. Algos pomeni bolečino. Nostalgija je potemtakem bolečina, ki nam jo povzroča neuresničena želja po vrnitvi." Zelo duhovito razpreda tudi o paradoksu Odiseja ter njegovem domotožju in hrepenenju po vrnitvi in Felice Lasco je en tak Odisej, ki tava po ulicah Neaplja in skuša najti oporne točke svojega starega in novega življenja, kamera pa ga zvesto zasleduje, na da bi komentirala.
Tezo, da je domotožje jalovo in zgrešeno, razvija tudi Thomas Wolfe v romanu Ozri se proti domu, angel – vrnitve domov ne more biti čisto zares, saj tistega doma iz našega davnega spomina v resničnosti ni več. Felice Lasco tega zakona časa – in neapeljskih ulic – nikakor ne razume in noče dojeti, čeprav mu skušajo to bolj ali manj naravnost dopovedati vsi, ki jih sreča na svojih tavanjih. In zato plača kruto kazen.
Iz oddaje Gremo v kino.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje