Prav zato je bilo pričakovanje predstave Igra o Antikristu, nastala je pod okriljem kolektiva Was ist Maribor? Andreja Kopač, Matjaž Latin, Aljoša Ternovšek z režiserjem Sebastijanom Horvatom na čelu, veliko. Horvat je znan po svojem političnem angažmaju v gledališču, ter pogosto hvaljenih predstavah, tematika predstave pa je obetala najmanj razkol slovenske javnosti na dva pola, poziv Cerkve k spremembam, odpiranje oči množici. A dobili smo le razkol nastopajočih na levo in desno stran odra - in kakšen karikirano odrezan ud, v sceni, ki se pač tako mimo grede zgodi (da je to leva noga, ima seveda svojo težo – obenem pa gre za jasno navezavo na rezanje financ, čeprav ta v sklopu tematike nima popolnoma utemeljenega mesta).

Dogajanje je umeščeno na Slomškov trg, kjer se je pravkar zgodil karambol, iz avta pa eden za drugim izstopajo poškodovanci; vodilne osebe slovenske katoliške Cerkve: Franc Rode, Ivan Štuhec, Anton Stres, Mirko Krašovec, ki zbrano množico prosijo za pomoč, pred tem pa ji morajo hočeš nočeš razložiti svojo vlogo pri finančnem zlomu mariborske nadškofije. Nenadoma se potem iz množice izlušči slehernik, ki mu ob glasnem skandiranju ljudstva amputirajo malodane vse ude, in da je zmeda popolna se od nekod prikrade še Anton Martin Slomšek, ki zapoje skupaj z otroškim zborom.

Zagovori cerkvenih dostojanstvenikov so formirani v obliko oratorija (avtorica glasbe je Nana Forte), ki se meša z gledališkimi vstavki uličnega gledališča (predvsem z aluzijo ulično sodišče – ulično gledališče) in brechtovskimi potujitvami (šov nastop malega možica). Mešanje visoke glasbene forme z vsakdanjo politično tematiko naj bi učinkovalo komično, opominjalo na visok, neomajen status Cerkve, navezovanje na brechtovsko gledališče pa seveda na političen angažma. Gledalec naj bi do gledanega zavzel distanco in se ne pustil vleči za nos iluzionističnemu značaju igre, le da nas tokrat ta iluzije ne pripelje niti do tega, da bi ji verjeli, kaj šele, da bi jo zavrnili.

Angažirana tematika potrebuje tudi celovito in enovito formo – kar pa žal v tem primeru ni uspelo, namesto enovite zgodbe, se na odru odvije kopica pompoznih izjav, združevanje glasbenega forme z gledališko, pa se izkaže za plosko. Skoraj bi bilo pričakovati, da se bodo ustvarjalci obrnili k srednjeveškim misterijem in na oder z besedami "jaz sem greh" poslali greh. Tako pa na oder z besedami "jaz nisem kriv" pošljejo akterje afere, nam mimogrede razložijo (če morda nismo vedeli) da smo v gledališču, in da tile možje tu vseeno niso to za kar se predstavljajo, v sklepi fazi pa nam sporočijo, da je svet "akademija korporacij" in "biznis". Kar je seveda res, v kontekstu zadane teme pa se sklepni stavki, bolj kot opominjanje na poslovno naravo institucije Cerkve, zdijo kot nekakšna pomiritev in vdanost v usodo. Če je prav razumeti, gre za slikanje družbenega stanja in vdanega duha družbe, ki pa bolj kot to izpade kot pomiritev in oprostitev veliki Cerkvi. Igra o Antikristu je torej bolj kot moralka le odpustek; opominjanje na cerkvene grehe se je spreobrnilo samo vase in postalo svoje diametralno nasprotje.
Lejla Švabič