Po idiličnem skupnem preživljanju dni v naravi v uvodnem delu filma ta za nekaj časa postoji še v najstništvu, dokler se ne zasidra v odrasli dobi glavnih likov, ko se njune poti spet križata. Tisto, kar ju ves čas povezuje, je pripadnost goram, ki obdajajo že omenjeno vasico. Pietro, ki večino leta s starši preživi v sivem bloku v Torinu, v naravi išče pobeg in jo pozneje do neke mere romantizirano povezuje z iskanjem samega sebe, medtem ko so za Bruna alpska dolina in gore pravzaprav vse, kar je kdaj poznal, in tako to ostaja edino okolje, v katerem se počuti udobno. Čeprav sta si tako po okolju, iz katerega izhajata, kot osebnostno, izjemno različna, na preseku izkušenj in pogledov na svet najdeta skupno zavetje tako v gorski odmaknjenosti kot drug v drugem.

Njun odnos spominja na bratskega, tudi zato, ker sta oba tako ali drugače pogrešila svoja očeta. Pietro je zaradi očetove prezaposlenosti svojo najstniško upornost razvlekel v dolgoletno zamero do njega v odrasli dobi, Bruno pa je svojega od nekdaj odsotnega očeta nadomestil prav s skupnimi pohodi v gorah s Pietrovim očetom v odraslosti. Po smrti Pietrovega očeta, ko sledita njegovi želji in zgradita planinsko kočo na eni od planin nad dolino, se prijatelja znova povežeta. Bruno je pogosto tisti, ki Pietrovi nemirni naravi nudi določeno umiritev. Pa vendar, tako kot Pietro ne more ubežati lastnemu nemiru, saj se pozneje nameni iskat gore na drugi konec sveta – v Nepal –, tudi Brunu ne uspe ubežati svoji uporni zakoreninjenosti v izvorno okolje, kar se na samem koncu izkaže za tragično.

Osem gora kot meditativen film nudi vpogled v prijateljsko bližino, kakršne ljudje ne doživijo pogosto, in zato deluje najbolje, ko spremljamo glavna lika v njunem večinoma redkobesednem sobivanju, ki ga dopolnjujejo izjemne podobe obdajajoče narave. Vizualno namreč filmu uspe ujeti trenutke, ki podkrepijo vzdušje filmske pripovedi, ne da bi se zanašal na klišejsko upodabljanje lepot narave. Redki dialogi in telesna govorica Pietra in Bruna razkrivajo vanju vtkano nežno sorodnost. Iz tega razloga se spremljajoča pripoved, ki jo filmske adaptacije knjižnih del tako rade uporabijo, da bi podkrepile filmske podobe, zdi povsem odvečna. Metaforični razmisleki so nedvomno bolje razdelani v romanu. Film pa bi lahko še lahkotneje zadihal brez spremljave ljudske glasbe, ki prizore mestoma prenasiči z nostalgičnostjo.

Iz oddaje Gremo v kino.