Nova animirana dogodivščina predstavlja zgodbo mladega Toma in njegove sestrice Mary, ki se na koncu 19. stoletja odpravita iz siromašne Irske v New York, kjer v iskanju strica stopita na vlak za v Kalifornijo. Tam naletita na skupino posvojenih otrok, med njimi tudi na Nicka na invalidskem vozičku. Prav s pomočjo inovativne Mary, ki si zanj izmisli različne prilagojene igre in izzive – od kartanja, žoganja do zbliževanja s čisto pravimi bizoni –, prebrodi žalost, ki jo kot posvojenec doživi ob zavrnitvi novih staršev, za katere je diagnoza cerebralne paralize prehud zalogaj. Prava dogodivščina se za druščino otrok takrat šele začne, saj jim ob spoznavanju ameriške prerije pobegne vlak, ki ga tik zatem napadejo nepridipravi. Ti za izkopavanje zlata v bližnjem rudniku potrebujejo brezplačno delovno silo. Tom, Mary in Nick ob pomoči ukan indijanskih staroselcev rešijo sebe in tovariše pred ugrabitelji ter skupaj s stricem in spremljevalko otrok postanejo srečna petčlanska družina.

Pohvaliti je treba delo scenaristov Jordija Gasulla in Javierja Barreire, ki sta v ospredje zgodbe uvrstila vrednote prijateljstva, družine, sobivanja z naravo in iskanja inovativnih rešitev. Režiserju Pedru Solisu je bil v velik navdih sin s cerebralno paralizo, ki ga je na duhovit način vključil že v svoj film Cuerdas – ta pa, kljub tragičnemu koncu, velja za najbolj nagrajevan kratki animirani film vseh časov. Tudi v tej risanki nastopa deklica Marija, ki poskuša fanta na vozičku čim zabavneje vključiti v šolsko rutino.

Vendar poleg očitnega sporočila, da najboljše rešitve za težave nastopijo, ko pedagoške in dogmatične vzgojne pristope zamenjamo s preprostimi intuitivnimi uvidi, obstaja v filmu še veliko drugih spoznanj. Eno je, da je vedno treba vsaj malo prekršiti zakone, da se prebiješ skozi življenje, drug uvid je na primer ta, da dotik z živaljo – s tistim najprimarnejšim, najbolj neciviliziranim in “divjim” znotraj sebe – lahko premaga tako različne oblike odvisnosti kot tudi zunanje sovražnike, ki težijo k izkoriščanju in materialni obogatitvi.

Čeprav se otrokom uspe prebiti iz suženjskega razmerja ob pomoči staroselskega poznavanja rastlin, ki povzročajo takojšnjo drisko, pa zadnji žebelj v krsto roparjev zabijejo lokalni šerifi ob pomoči Indijancev. Film Otroci Divjega zahoda, ki je bil narejen v studiu Core animation, je – kar zadeva izdelane grafike animiranih junakov in pokrajine – vizualno še bolj dodelan od filma Mumije Juana Jesusa Garcie; zlasti lika belega psička in temnega bizona prikazujeta cel spekter raznolikih čustev ter otrokom skupaj z liki Toma, Mary in Nicka takoj prirasteta k srcu.

Film z angleškim naslovom Buffalo Kids le za vzorec spominja na klasične vesterne iz 50. let prejšnjega stoletja – bolj ko ne namreč išče ravnotežje med politično korektnostjo in alternativnimi pogledi na Divji zahod, čeprav zgodovine ne pišejo otroci, temveč trgovci z zlatom.

Iz oddaje Gremo v kino.