Kot razkriva naslov, je tokratna preteča katastrofa padec Lune na Zemljo, zanjo pa so odgovorni vesoljci. Natančneje, človeški predniki so naredili Luno, da bi ustvarili življenje na našem planetu in ga tako obvarovali pred morilsko umetno inteligenco.

Oboževalci znanstvene fantastike bodo že iz tega opisa razbrali vplive množice prelomnih žanrskih del, recimo 2001: Odiseja v vesolju, Prometej, Matrica in Armagedon, pozorni gledalci pa jih bodo odkrili še precej več. Emmerich nikoli ni slovel po izvirnosti zgodb, temveč po monumentalnosti vizij in inovativnosti različnih verzij uničenja planeta. Uspešnici, kot sta Dan neodvisnosti iz 1994 in Dan po jutrišnjem iz 2004, nista prepričali z intelektualno ali celo inteligentno premiso, temveč z osupljivo posnetimi prizori popolnega uničenja in pristno človeško zgodbo rešitve in odrešitve.

V svoji pred kratkim posodobljeni knjigi Novi film 2.0 Marcel Štefančič, jr. analizira ameriški novi val, ko je nastalo tudi veliko filmov katastrofe. Štefančič postavi vzporednice med fascinacijo nad temi filmi in odpovedjo ameriškega političnega sistema v sedemdesetih, ko so ga pestili Vietnam, Watergate in cel kup političnih afer. Zdaj prav tako živimo v razburljivem času in že več let po svetu upada zaupanje v politične voditelje, korporacije in intelektualce. Padec Lune je tako odgovor na splošno družbeno tesnobo in negotovost ob vse številnejših krizah, od vojn do pandemije in podnebnih sprememb, ki skuša vliti prepričanje, da je tudi najhujšo katastrofo mogoče rešiti s pravim pristopom. Ker pa gre za film Rolanda Emmericha, ta vključuje tudi njegov vse bolj problematični lajtmotiv – poslušanje teoretikov zarote.

Žal pa je film pri tem dolgočasen. Zgodba je hkrati nepričakovano ubrisana in dolgočasno predvidljiva, zasedba na čelu s Halle Berry, Patrickom Wilsonom in v bežni vlogi celo legendarnim Donaldom Sutherlandom je izgubljena med nelogičnimi preobrati in digitalnimi učinki. Prav ti so eden največjih minusov filma, saj je podoba kljub velikopoteznosti vizije bistveno bolj ploska in pusta, kot so bile razstreljene makete stavb v Dnevu neodvisnosti. Hkrati se ob podobah grozeče Lune ni mogoče izogniti primerjavam z Melanholijo Larsa von Trierja, ki je postavila tako visoke standarde podob planetarne pogube, da jih tudi veliko boljši avtorji od Emmericha najbrž še leta ne bodo dosegli.

Iz oddaje Gremo v kino.