Osvobojen bo šele, ko bo dojel, da naša dejanja vedno vplivajo na ljudi okrog nas.

Palm Springs, film z najdražje prodanimi produkcijskimi pravicami v zgodovini festivala Sundance, je k nam – zaenkrat samo na kranjski festival Krafft – prišel z enoletno zamudo. Tega ne bi imelo smisla posebej poudarjati (večina filmov v kinematografih ta hip je še "dolg" od lanskega leta), če ne bi dolgometražni prvenec režiserja Maxa Barbakowa na nek način utelešal karantenskega leta 2020: pred nami je eksistencialna romantična komedija, ki si sposodi premiso kultne uspešnice Svižčev dan in odpira vprašanja o smislu obstoja v času, ko je vsak dan do pičice enak tistemu, ki je prišel pred njim, in tistemu, ki mu sledi. Svojo idejo zanke v času, ki smo jo mnogi dolge mesece doživljali v lastnih življenjih, izpelje pred sončno kuliso puščavskega letoviškega kraja Palm Springs. Ko se naša življenja naveličana protagonista namakata v bazenu, se ne namakata samo zase, ampak tudi za vse, ki že nekaj časa potujemo samo virtualno.

Sarah (Cristin Milioti) se resnično ne veseli dneva, ki je pred njo: njena sestra Tala (Camila Mendes) se poroči. Zvečer, ko se Sarah, črna ovca družine, na slavnostni večerji slabo znajde v vlogi slavnostne govorke, ji mikrofon iz rok izpuli Nyles (Andy Samberg). Flegmatični neznanec v rumenih kopalkah in havajski srajci jo presune z enigmatičnim govorom o življenju in ljubezni (ter malo pozneje še z gibi na plesišču, za katere se zdi, kot da jih je vadil ... že milijonkrat.) Njuna zaveza za eno noč se zdi že skoraj neizbežna – a preden jo lahko zares konzumirata, Nylesa zakamuflirani neznanec (J. K. Simmons) iz grma ustreli s samostrelom. Vsekakor nenavadan obrat za romantično komedijo. Še preden se Sarah dobro zave, kaj se dogaja, se zbudi v svoji postelji – in spet je 9. november zjutraj, dan poroke, dan, ki ga je že enkrat preživela.

Sledijo kvarniki v zvezi z razpletom filma.

Kmalu se izkaže, da je Nyles tisti, ki je bil prvi ujet v časovno zanko: obsojen je na to, da – očitno v nedogled? – ponavlja en sam dan svojega življenja, dan, ki se začne z medlim seksom s punco, za katero ve, da ga vara, in se nadaljuje s poroko, ki jo je obiskal že stokrat, tisočkrat, neštetokrat. Ne glede na to, na kakšen način dogodek sabotira ali se mu skuša izogniti, se vsakič, ko zaspi (ali pa umre), čas previje nazaj na jutro 9. novembra.

Nikoli ne izvemo, koliko časa je Nyles že v zanki, a očitno dovolj dolgo, da se je vdal in sprejel svojo usodo. Kadar bi rad zavožen dan začel na novo, stopi v čarobno jamo v puščavi, ki ga izpljune nazaj na začetek zanke; ko mu Sarah nekega večera sledi v jamo, se v isti zanki znajde tudi ona. (Film se niti ne potrudi iskati kake kvaziznanstvene razlage, ki bi vsemu skupaj dala patino verodostojnosti.)

Palm Springs je romantičen in na trenutke resnično duhovit film, ki žanrski obrazec razpira za nova podvprašanja na temo ljubezni. Ali je prava ljubezen tista oseba, ki se je na neki točki na smrt naveličaš, pa še vedno hočeš z njo preživljati dneve? Kako najti smisel v življenju, kadar se zdi, da nima smisla vztrajati? Ali se je smiselno truditi za kar koli, če se bo zgodba za vsakega med nami končala enako (s smrtjo)? Čeprav je Nyles na prvi pogled nihilist – v nobeno dejanje ne vlaga čustev, ker bo zvečer dan tako ali tako izbrisan – pa se še kako zaveda, da je "bolečina resnična" ("Najhuje je počasi umirati na intenzivni negi") in da moraš, če z ljudmi ravnaš slabo, sam živeti s svojo slabo vestjo. Njegov nihilizem torej samega sebe postavlja na laž.

Sarah, po drugi plati, v odsotnosti pomena ne najde občutka varnosti: odločena je, da bo našla pot nazaj v linearni čas. To seveda pomeni, da na kocko postavlja razmerje, ki se plete med njo in Nylesom. Ni čisto jasno, katera pravila kvantne fizike so tu v igri, a oba se zavedata, da lahko izgubita vez, ki se je pojavila v njunem krhkem balončku.

V drugi polovici se Palm Springs odmakne od cinične distanciranosti Svižčevega dneva in podobnih predhodnikov; resno se sooči s čustvi in filozofskimi idejami, ki jih ponuja izmišljena premisa. Nekako razkrije svojo ranljivo srčiko, ne da bi pri tem zapadel v sentimentalnost ali se odpovedal komičnim elementom. J.K. Simmons, Peter Gallagher in June Squibb v stranskih vlogah so samo češnja na pregovorni torti idealnega poletnega filma za (post)koronske čase.

Ocena: 4+