Kvazizgodovinska romanca Pelji me na luno se sicer ne strinja s hipotezo, da naj bi "majhen korak za človeka, velik skok za človeštvo" režiral Stanley Kubrick; nalogo zaupa fiktivnemu, gizdalinskemu režiserju Lanceu Vespertinu (Jim Rash).

Glede na epidemijo lažnih novic in vsesplošno paranojo v svetu bi si človek sicer želel, da film take zgodbe morda ne bi začel s trditvijo pripovedovalca, da je vse, kar bomo videli, "večinoma resnično".

Lanski uspeh filma Samo ne ti (Anyone but you) s Sidney Sweeney in Glenom Powllom so številni identificirali kot ptico znanilko spremembe: če romantična komedija res doživlja renesanso, o čemer priča šopek Netflixovih uspešnic, mar ni skrajni čas, da se s pretočnih platform preseli tudi nazaj v kinematografe? Pelji me na luno bi, vsaj v teoriji, lahko žanru vrnil nekdanji primat: konec koncev se lahko pohvali z dvema težkokategornima zvezdnikoma, Scarlett Johnasson in Channingom Tatumom, ter s stomilijonskim proračunom. Na žalost pa filmu režiserja Grega Berlantija (Love, Simon) manjka edina neizogibna komponenta vsake romantične komedije: strast med glavnima igralcema. Ne gre za to, da Johansson in Tatum ne bi bila dobra igralca, le scenarij prevečkrat pozabi, da bi morala biti srce zgodbe njuna ljubezen, ne pa misija Apolla 11 – to ni film, ki bi znal ali zmogel resno obravnavati pasti in zaplete poti na Luno, ne upa pa si biti seksi. Najbrž zato, ker po vizualni plati posnema estetiko filmov z Doris Day iz petdesetih in šestdesetih, v katerih pač ni prostora za namigovanje na razvrat.

Če ste po ogledu napovednika morda mislili, da se cel film vrti okrog tega, ali Američani so ali niso lažirali posnetka pristanka na Luni, lahko povem, da se ta dilema pojavi šele v zadnje pol ure, kot popolnoma odvečen dodatni zaplet po minutaži, ko bi se kompaktna romantična komedija že zdavnaj morala posloviti. 132 minut je za ta žanr v skoraj vsakem primeru, zagotovo pa v tem, preveč. Ker nima jasne predstave o svoji poanti, film dodaja podzgodbe in motive, kot da je vse skupaj improvizatorska delavnica na temo tiste slavne Sinatrove pesmi.

Piše se leto 1969, hladna vojna je v polnem razmahu, ZDA in Sovjetska zveza tekmujejo za primat v vesolju. Poanta je v tem, da je tudi ljudstvo, ki se za okus ameriške vlade čisto preveč ukvarja z vojno v Vietnamu, včasih treba spomniti, zakaj je tako zelo pomembno, da Američani milijarde dolarjev trošijo za merjenje moči z Rusi. V ta namen Nixonov "človek v senci", skrivnostni operativec Moe Berkus (Woody Harrelson), najame nekdanjo mojstrico prevare, zdaj pa mojstrico piarja, Kelly Jones (Scarlett Johansson). Kelly je ženski odgovor na Dona Draperja – ne boji si umazati rok na poti do uspeha. Njena nova naloga je, da javnosti "prodaja" NASO in vesolje, kar bo pomagalo tudi pri odvezovanju državnih mošnjičkov.

Vodja vzleta Apolla 11, Cole Davis (Channing Tatum), je vse prej kot navdušen nad tem, da njegovi astronavti po novem nastopajo v oglasih za ure, spodnjice in kosmiče za zajtrk – Cole je pravzaprav izjemno mrk človek. Obremenjuje ga namreč katastrofična eksplozija pri spodletelem vzletu Apolla 1, v kateri so umrli vsi astronavti; krivdo zanjo pripisuje sebi. (Vloga je popolnoma navzkriž s Tatumovim igralskim temperamentom – igralec, ki je kot nalašč za razposajene, spontane like, kot suhoparen znanstvenik v pulijih učinkuje utesnjeno in predvsem neprepričljivo.)

Nobeno presenečenje ni, da bodo Kellyjine spletke in velikopotezni populistični prijemi pritegnili Colovo zanimanje in na koncu tudi naklonjenost. Njun sprva antagonistični, ledeni odnos se razbohoti v naklonjenost, ki bi se lahko razrasla v ljubezen. A kaj, ko ima Berkus za Kelly novo, popolnoma tajno misijo v misiji. Ker se ne more zanesti na to, da bodo prvi posnetki z Lune dovolj domoljubno obarvani, je Kelly naročil, naj najame režiserja in v studiu poustvari površino Lune: "pristanek" bodo prenašali kar od tam. Cole, ki se ponaša s svojo resnicoljubnostjo in integriteto, za vse skupaj ne sme zvedeti.

Pelji me na luno svojo lažno zgodovino skrpa iz drobcev zgodovinskih dejstev in mnogih, mnogih izmišljotin. Tragedija Apolla 1 je bila resnična, lik Cola Davisa, ki naj bi nadzoroval tisti vzlet, je v celoti izmišljen. Brutalnosti vietnamske vojne so bile še kako resnične, izmišljeno pa je to, da je Kelly pri reportažah iz delte reke Mekong dobila idejo, da mora javnost na lastne oči videti tudi pristanek na Luni. Ženske so imele že v šestdesetih pomembno vlogo v NASI (o tem na uči film Skriti faktorji (Hidden Figures)), a Kelly je zelo očiten scenaristični konstrukt.

Seveda je poigravanje z resnico in lažjo legitimen umetniški prijem (spomnimo se samo genialnega domačega mockumentarca Houston, imamo problem!), a vseeno je nekaj neokusnega na tem, s kakšno lahkoto Berlanti resnične grozote in zločine iz ameriške zgodovine vmeša v sladkorno peno svoje romance. Mar ni prisrčno, da so (hipotetična) prikrivanja in laži Nixonove administracije lahko pomagali združiti dve osamljeni duši? Priča smo nekakšni obratni rehabilitaciji lika: Kelly, ki je zgodbo začela kot simpatična sleparka, je proti koncu zgobe že popolno kompromitirana oseba v umazanem režimu. Nič čudnega, da njen "srečni konec" z vseameriškim junakom deluje tako prisiljeno.

Scenarij Rose Gilroy (ki je, mimogrede, hčerka režiserja Dana Gilroya in igralke Rene Russo), je dovolj inteligenten, da nakaže zelo aktualno problematiko fleksibilnega razumevanja "resnice" v političnem vrhu – a je nato ne zna zašpiliti v kako oprijemljivo poanto.

Na papirju bi retroromantična komedija, ki se ponaša z zvezdnikoma, ki sta videti kot klasična lepotca iz šestdesetih, preprosto morala učinkovati; dodaj še ščepec satire na temo ciničnega kapitalizma, ki zna vedno preslepiti rajo, in Pelji me na luno bi bil lahko pronicljiv film, dobra izbira za gledalce, ki poleti iščejo še kaj drugega kot samo superjunake in tornade. V resnici pa je pred nami samo še en žalostno spodleteli poskus filma, ki ni ekranizacija že znane zgodbe ali del širše franšize. Torej redke pasme, ki ji že tako ali tako grozi izumrtje.

Ocena: 3-