Vprašanja se zastavljajo že pri zvrstni uvrstitvi, saj se ta upira lahkemu kategoriziranju. Zasilna in najočitnejša opredelitev bi bila, da gre za dokumentarni film. Vendar ne podaja dejstev, s katerimi bi jasno uokvirjal svojo temo. Morda bi ustreznejša oznaka izhajala iz opisnega poimenovanja. V tem primeru bi mu lahko rekli poetični filmski esej. Prav tako vsebuje igrane elemente, tako na ravni sicer smiselno omejene rekonstrukcije dogodkov kot nastopanja pripovedovalcev.

Spremljamo izpoved dekleta Eami iz uničenega pragozda, predstavnico staroselskega plemena, ki živi na izvoren način in se ni vključilo v sodobno kapitalistično civilizacijo. Njegov bivanjski prostor je bil uničen zaradi izsekavanja. Vendar je ta izpoved povedana v njenem jeziku, ki s svojo simbolno nabitostjo precej drugače konceptualizira svet kot naš jezik. Tako poslušamo zelo poetično obnovo dogodkov skupnostne in osebne narave, ki pred nas stopa s tančico, skozi katero jo dojemamo po koščkih, nelinearno in nekoliko odtujeno. To je največji dosežek filma. Ko nas sooči z radikalno drugačnostjo, povzroči, da se od nje odbija naša lastna podoba. Ugotovimo, da smo bližje uničevalcem, to pa nas sooči z našo lastno posredno vlogo pri razlaščevanju in povzročanju katastrof.

Temu se pridruži še zabrisanost pri uporabi samih filmskih sredstev. Mešajo se poetični detajli okolja, kot biseri iztrgani vsakdanjemu pogledu, arhivski posnetki ter bližnji posnetki in gola telesa ljudstva, ki uporablja malo oziroma nič oblačil. Časovnica dogajanja je nejasna, posnetki detajlov pa nas odtrgajo od mimobežnosti in nas prisilijo, da se naša zavest samodejno usmeri k neznanemu in tesnobnemu.

Toliko slabše za film je, da si pri tem pristopu ne upa do konca in se včasih vendarle prepusti komunikaciji na nekoliko neposrečene načine. Eamijina pripoved tu in tam postane pretirano sentimentalna, tako da s sočutjem lažje blaži tesnobo gledalcev in s tem nekoliko preusmerja pozornost. Ne glede na to se tudi med temi trenutki najde kakšen moment pristnega prepoznanja bolečine in izgube. Včasih se zdi, da gola telesa kurira, jih postavlja v okvire kadrov, kot bi s prstom kazala na posebnost kulture. Včasih je sočustvovanje pač lažje prenesti kot nejasnost in tesnobo. Seveda same komunikativnosti ne moremo očitati. Režiserka Paz Encina se je znašla v težavnem položaju: naj bo njen film povsem nedostopen ali naj vendarle skuša doseči nekoliko širše občinstvo. Pri zadnjem ji je uspelo, vendar za ceno koherentnosti svojega izdelka.

Eami tako s samo svojo obliko odpira ključna estetska in etična vprašanja o naravi filma. Njegova ideja je izvrstna in izvirna. S svojo vizualno poetiko nas navduši in utira pot pripovedi ljudstvom in drugim skupinam ljudi, ki doslej večinoma niso imeli glasu. Tudi kot pionirski izdelek si gotovo zasluži svojevrstno priznanje.