Južnokorejskemu režiserju Leeju Chang-dongu je enigmatično razpoloženje pisateljevih del uspelo odlično poustvariti tudi v filmu, ki je mojstrovina sam zase.

Tako kot je v navadi tudi pri Murakamiju, se pripoved filma Požiganje začne vsakdanje – fant, kurir Jongsu, po naključju naleti na dekle Haemi, ki jo je poznal, ko sta bila oba še veliko mlajša. Zapleteta se v romanco dvomljivega značaja, nato pa se ona odpravi na potovanje v Afriko in ga prosi, ali bi lahko v tem času skrbel za njeno mačko. Ko se vrne, Jongsuja neprijetno preseneti tako, da mu predstavi Bena, ki ga je spoznala na poti in s katerim se zdita zelo povezana.

Do tu se zaplet filma sliši kot nekaj, kar smo že videli, in film Požiganje se v prvi polovici res zdi kot čisto drugačno delo, kot pa tisto, za kar se izkaže na koncu. Jongsu deluje kot prijazen mlad moški, ki v odnosih z ženskami ni najbolj samozavesten, in mu zato to ne gre najbolje – a film takšen trop spretno dekonstruira, prav njegovo navidezno običajnost pa izkoristi za to, da opozori na protislovja in dvoličnost razmišljanja o 'prijaznih fantih', ki si zaslužijo dekle. Jongsu se za Haemi ni zanimal, dokler ta ni imela plastične operacije, vseeno pa svoj odnos do nje zdaj vidi kot pravo ljubezen. Bena vidi kot stereotipnega tekmeca in sčasoma ga to začne tako močno obsedati, da se objektivna resničnost in subjektivne predstave začnejo prekrivati in stapljati. Film Požiganje se na tej točki s svojim občinstvom premeteno poigra, zato da lahko zares izrazi svojo poanto: njihova pričakovanja, ki so prav tako protislovna in dvolična, kot izrabljene filmske trope nenadoma obrne na glavo.

Skrivnostno vzdušje v filmu soustvarja tudi nadarjenost Leeja Chang-donga za vizualno poetiko. Prizori, v katerih je Jongsujevo ljubosumje in hkrati očaranost nad Haemi na vrhuncu, so posneti kot predah od siceršnje pripovedi, s sklicevanjem na vizualne podobe glasbenih videov ali celo erotičnih filmov. Obenem ti prizori z uporabo svojevrstne kompozicije, svetlobe in barv delujejo subtilno sanjsko, skoraj začarano. Gotovo gre za enega redkih filmov, ki zna tako dobro združiti elemente trilerja, ljubezenske zgodbe in psihološke študije – še več, ki zna o vsem tem pripovedovati učinkovito predvsem z vizualnimi sredstvi.