Pretekla življenja se, tako kot vse najboljše zgodbe, začnejo pozno zvečer v baru: trije ljudje v tridesetih, popolnoma zatopljeni v pogovor, slepi in gluhi za okolico. Ne slišimo sicer, kaj se pogovarjajo, ujamemo pa voajerski pogovor in zorni kot para pri sosednji mizi: sta azijska moški in ženska brat in sestra, belec pa njen fant? Ampak zanj se praktično ne zmenita. Sta Azijca par in je belec njun ameriški vodič? Ampak zakaj bi popival z njima ob štirih zjutraj? Iz telesne govorice in konteksta ne moremo zares razbrati, kaj ti ljudje drug drugemu pomenijo. V nadaljevanju se bo izkazalo, da je to glavno vprašanje, ki si ga zastavljajo tudi sami.

Da bi razumeli, se moramo vrniti 24 let v preteklost, v Seul na konec devetdesetih. Dvanajstletna Na Young in Hae Sung sta na pragu najstniškega ljubezenskega razmerja, ki se nima priložnosti razcveteti – družina Na Young se namreč seli v Toronto, kar bo otroka postavilo na zelo različni življenjski poti. Stik med njima se pretrga za dvanajst let, dokler se v študentskih letih ne najdeta prek Facebooka. Nekaj časa sta pripravljena slalomirati okrog uvodnih nelagodnih tišin, časovne razlike, okrog slabih internetnih povezav in zamrznjenih slik v videoklicih, a ker sta zaradi obveznosti vezana vsak na svoj del sveta, Na Young, ki ji je zdaj ime Nora (Greta Lee), to nikoli opredeljeno zvezo prekine. Vdajanje nostalgiji jo odvrača od kariernih ambicij, ugotavlja.

V času preskočimo še za dvanajst let: "danes" Nora živi v New Yorku z možem, pisateljem Arthurjem (John Magaro). Po vsem tem času Hae Sung (Teo Yoo) končno napove svoj obisk – izgovarja se na počitnice, a je jasno, da je prišel samo zaradi nje.

V tkivo Preteklih življenj je vpleten budistični koncept in-juna, neoprijemljive povezave med dvema posameznikoma, ki se razteza čez različne inkarnacije in življenja. Če se posameznika najdeta in poročita, je to zato, ker je med njima osem tisoč plasti in-juna, verjamejo Korejci. (Razen, če je to samo kliše, s katerim mladi osvajajo tujce, kot enkrat nakaže Nora.) Kakor koli že, med Noro in Hae Sungom obstaja nevidna nit, sugerira film, ki se ne pretrga kljub celinam in desetletjem, ki ju ločujejo. Ta ves čas prisotna ideja dogajanju vdahne element sanjskosti, ščepec magije v prozaični vsakdan ljubezni.

Arthur, ki mu je Nora že na prvem zmenku pojasnila koncept in-juna, začne po prihodu "tekmeca" preizpraševati celo njuno skupno življenje: ju povezuje usoda ali pa samo skupek okoliščin, ki so se v pravem trenutku postavile na prava mesta? Bi se Nora zaljubila v kogar koli, ki bi ga srečala na tisti pisateljski rezidenci in bi imel rad iste filme in knjige kot ona? V filmu bi bil on "zlobni belec, ki stoji na poti pravi ljubezni", razmišlja na glas. (Film ga na srečo nikoli ne reducira na nadležno oviro pravi ljubezni ali na užaljenega, ljubosumnega moža.) Nora sama sicer z eksistencialnimi ugibanji ne izgublja časa: ne vidi prave razlike med usodo ali naključjem, če je končni izid enak – Arthurja ljubi in ga ne namerava zapustiti. Če nas nekdo izbere za to življenje, se imamo pravico spraševati, kako bo kocka padla v vseh naslednjih inkarnacijah?

Globlja resnica Norine in Hae Sungove ljubezni ni njuno neuresničeno koprnenje – Celine Song nam na nobeni točki ne namiguje, da je Hae Sung Norina prava ljubezen, ki jo je po nemarnem zapravila ali izgubila. Tudi če in-jun obstaja, naših vsakodnevnih življenj ne more usmerjati. Tukaj in zdaj obstajajo samo serije odločitev, naključij in življenjskih obratov, ki v končnem seštevku pripeljejo do Norinega življenja z Athurjem, ne s Hae Sungom. Poudarek Preteklih življenj ni na srečnem ali nesrečnem "koncu" ljubezenske zgodbe: svojo melanholično romantiko črpa iz vzdušja plimovanja življenja. Odločitve sprejemamo, ne vedoč, ali nas bodo pripeljale bližje ali pa nas ločile od ljudi, ki naj bi nam bili usojeni. Vse drugo so samo zgodbe, ki si jih pripovedujemo v uteho ali kot potrditev svojih izborov.

Srce in duša filma je enigmatična Nora: Greta Lee nas nikoli ne spusti v globljo resnico svojega dvoumnega nasmeška in predirljivega pogleda – niti v prizoru, kjer podre četrti zid in v katerem se zazre naravnost v občinstvo. Njen protipol je Teo Yoo, ki Hae Sunga upodobi kot naivnega, nepopravljivega romantika, kot skupek obrazcev, ki bi jih klasična romantična komedija prilepila na glavni ženski lik. Noro ljubi, a obenem nanjo projicira vse svoje spomine, želje in pričakovanja, ki ne bodo nikoli združljivi z resničnostjo.

Pretekla življenja so – še posebej za prvenec – neverjetno premišljen in dovršen film; kompozicija vsakega kadra je natančna in namerna, pogosto jo opredeljuje prazen prostor med Noro in Hae Sungom, ki ves čas ohranjata varno medsebojno razdaljo. S podobno pozornostjo obravnava premolke in tišine v pogovorih: v tem filmu ima vse neizrečeno enako težo kot besede, ki jih liki izgovorijo. Dialogi so v popolnem ravnovesju štorastega klepeta, ki se izogiba vsemu, kar bi radi povedali, in neizogibnega obžalovanja, ki ga za seboj potegne vsaka odločitev, pa čeprav "pravilna".

V ozadju mnogih prizorov se pojavljajo pari, ki se poljubljajo, pogovarjajo in sprehajajo – v luči ugotovitve, da je mora biti za kaj takega med njimi vsaj osem tisoč plasti nekih preteklih srečanj, Song subtilno opozarja na nepregledno število zgodb, ki se odvijajo vse okrog nas.

Tako ideja vzporednih/mogočih življenj kot tudi filmski jezik Preteklih življenj veliko dolgujeta opusu ameriškega cineasta Richarda Linklaterja, predvsem njegovi trilogiji Pred (Pred zoro, Pred sončnim zahodom, Pred polnočjo) – s to razliko, da se Celine Song posveča predvsem negativnemu prostoru med posameznikoma, tistemu poglavju, ki ga je Linklater preskočil z zamolkom. Dobrih dvajset let, preživetih ločeno, Nore in Hae Sunga morda ni v temeljih spremenilo, ju je pa postavilo na večno razhajajoči se poti.

Ocena: 5