Njen Manifest za umetnost vzdrževanja razume vzdrževanje kot človeške dejavnosti, ki skrbijo, da življenje teče dalje: to so kuhanje, čiščenje, negovanje.

V filmu Prezaposlena režiserja in scenarista Érica Gravela na ulicah Pariza poteka večdnevna stavka, množični in nasilni protesti za delavske pravice, toda – če se vrnemo na izhodiščno vprašanje – kdo po koncu protestov odnese smeti, kdo pazi na otroke stavkajočih, kdo skrbi za delovanje kritične infrastrukture, da milijonska mesta v celoti ne mrknejo?

Ena od takšnih delavk je Julie, vodja sobaric v pariškem hotelu s štirimi zvezdicami. Ona ne more stavkati, pa ne zato, ker ne bi hotela ali ne bi smela, marveč zato, ker preprosto ne more. Julie je mati samohranilka z dvema otrokoma; njenemu nekdanjemu partnerju ji ne uspe redno plačevati preživnine, medtem ko banka redno odtegne mesečni obrok posojila. Živi na podeželju in se vsak dan dobesedno "prebije" do delovnega mesta v francoski prestolnici.

Pravijo, da v Parizu v vsakem trenutku nekje nekdo stavka. Hkrati v vsakem trenutku delavke in delavci iz kritične infrastrukture poganjajo našo družbo: nam omogočajo način življenja, na katerega smo navajeni in bi se mu težko odpovedali. To lekcijo smo vzeli ob izbruhu epidemije covid-19 in, tako se zdi, smo jo kot družba zdaj zelo hitro spet pozabili.
Ko pride do množičnih stavk, posebej zaposlenih v kritični infrastrukturi, kot sta promet in zdravstvo, se življenje v mestu ustavi. A ne za vse, zato lahko nemogoče zaplete junakinje filma razumemo kot kolateralno škodo sicer utemeljenega sindikalnega boja za delavske pravice. Ona mora v službo v hotel v Parizu, kamor se po navadi pripelje z vlakom. Toda vlakov med stavkovnim valom ni. Njen stari Peugeot 206 trenutno ne dela. Otroci morajo v šolo, a jih ne more peljati, saj bi zamudila v službo. Nekdanjega moža ne dobi na telefon.

Pod črto: na njenih individualnih ramenih se je zgostil in zaostril kolektivni problem. Toda Julie (igra jo Laure Calamy, ki se je spomnimo iz serije Pokličite mojega agenta) je borka, ki se je odločila, da tokrat ne bo zaigrala v socialni drami, ampak da je njeno mesto v žanru trilerja. Julie bo poiskala rešitve v nemogočih položajih, namesto da bi žalovala nad problemi, ki so se zgrnili nadnjo. Elemente trilerja v film vnaša predvsem glasba, pa tudi montaža in kadriranje. Petminutna zamuda zaradi gneče v prometu ali tradicionalnega otroškega jutranjega zavlačevanja je za Julie lahko usodno: če zamudi, jo čaka odpoved.

Julie zato nastopi kot nekakšen Jason Bourne ali Ethan Hunt iz Misije nemogoče, toda z razliko, da je njena misija nemogoče zgolj preživeti v kapitalizmu. Zjutraj (ali sredi noči) vstane, se obleče in si nadene uro z disciplino profesionalnega vojaka. Tudi film poteka v hitrem ritmu, glavni junakinji komaj sledimo v njenem izčrpavajočem maratonskem šprintu skozi življenje in skozi Pariz, sicer mesto luči, ki pa je v Prezaposleni sivo, hladno in temačno. Toda pustite se presenetiti: Prezaposlena je napet film o izzivih vsakdanjega življenja, ki nam včasih ne pustijo oddahniti se niti za hip.

Iz oddaje Gremo v kino.