Po nepričakovanem povabilu na zabavo k enemu najbolj priljubljenih sošolcev, enemu od šolskih frajerjev, morajo premagati vrsto ovir, ki bi jim udeležbo na zabavi lahko onemogočile.

Da tja ne bi mogel priti, najbolj skrbi Maxa, ker bo na zabavi Brixlee, v katero je nesmrtno zaljubljen – kar pač pri dvanajstletnikih to pomeni –, in ve tudi, da bo to zabava poljubljanja. Slednje pa je za tri fante, poleg Maxa sta to še Thor in Lucas, prva težava, saj se poljubljati nobeden od njih ne zna.

Poskus reševanja prve težave sproži nadaljnje in sledi vrsta komičnih epizod, ki niso prisiljene, pa tudi ne preveč zapletene: so nedolžno zabavne in ob nekaterih se gledalec od srca nasmeji. Izvor komičnosti v Pridnih fantih je namreč v poskusih treh fantov, da bi premostili prepad, ki ločuje otroštvo in odraslost: pri dvanajstih se nimajo več za otroke, kako biti odrasel, pa še ne vedo in marsičesa, kar je del življenja odraslih, tudi še ne razumejo in niso sposobni razumeti. Njihove izvirne rešitve težav, ki nastanejo zaradi takšnega nerazumevanja, so v glavnem prav prisrčne.

Ko Max, Thor in Lucas svoje nadaljnje korake načrtujejo med sabo, so otroško iznajdljivi, v obnašanju do drugih, zlasti vrstnikov in mladostnikov, pa želijo delovati odraslo. To skušajo doseči s posnemanjem, npr. govorice, ki je sicer med seboj ne uporabljajo, gest, ki veljajo za frajerske, in celo manjših govorov, ki jih poznajo od staršev ali morda iz filmov, npr. pogajati se skušajo, kot bi se poslovna ženska, z dvema antagonistkama pa obračunati, kot bi policist, ki aretira posedovalce mamil. Mladi igralci so se tu zelo dobro odrezali, saj prepričljivo upodobijo prizadevanje najstnikov, da bi okolici dajali vtis večje odraslosti, kot jo omogoča njihova starost.

Ker so Max, Thor in Lucas vendarle v marsičem še vedno otroci, se ne zavedajo, da je takšno posnemanje igra; prvi občutki prave odraslosti v njihovo zaprto skupinico pridejo ob spoznanju, da imajo različne interese in da v vsem ne morejo več delovati kot enota, marveč kot trije posamezniki, vsak s svojo potjo.

Tako film subtilno pove, da je meja, ki ločuje otroštvo od naslednjega življenjskega obdobja, določena s korakom v svet, ven iz varnih dotlej ustvarjenih okolij. Kot vsak korak, ki ne pozna vrnitve, tudi ta ni brez grenkobe, a je nujen. In kot film na koncu jasno pokaže: pri dvanajstih letih si nazadnje še vedno lahko tudi otrok in se po otroško zabavaš z otroškimi prijatelji.