To mu tudi uspe. Izvirni dogodki po svoje zvenijo kar preveč neverjetno za filmsko obdelavo. Na primer, ena izmed učenk, ki živi v brutalni revščini, se izkaže za genialno in na nacionalnem preverjanju znanja doseže celo najboljši rezultat.

Film ima torej zelo težko nalogo prikazati veličasten obrat, vendar se je ne trudi zares izpolniti. Medtem ko pripoveduje o potrebi po drugačnem pristopu k učenju, ki presega pokroviteljske vzorce, sam ubira najbolj utrjene poti. Skoraj vsak prizor je, kakor da smo ga nekje že videli, vsak izraz na obrazu igralcev, vsak lik, vse je od nekod izposojeno, karikirano, včasih že neprijetno predvidljivo. Ne uspe mu zares prikazati učnega pristopa in procesa, ki sta pripeljala do radikalne spremembe. Učitelj uporabi nekaj klišejskih prijemov nekonvencionalnega poučevanja in že naslednji hip otroci razpravljajo o fizikalnih problemih in etičnih dilemah ter gradijo teleskope. Dovolj je bilo prevrniti nekaj miz in med poukom oditi na dvorišče, pa se zgodi velika sprememba.

Nasprotja med poštenjem in korupcijo, izvirnostjo in okostenelostjo so prav tako karikirana, prikazana z absolutnimi nasprotji. S tem, ko je skoraj vse dobro na strani novega, razposajenega, nediscipliniranega, vse slabo pa na strani institucionaliziranega, se protisistemsko sporočilo razgubi. Mar niso prav nenehno preseganje povprečja, iskanje izvirnosti in tek za revolucioniranjem kulture, spreminjanjem ter odrekanjem disciplini značilnost postmoderne oblasti? Mar nas ta ne drži v primežu ravno s tem, da nam daje občutek, da smo drugačni, drznejši, posebni?

Pri tem Radikal torej ni zares radikalen. Ne uspe mu prikazati, kako je učiteljev pristop zares presegel šolo, ki je po Foucaultu in številnih drugih kritikih modernih institucij ustanova, ki disciplinira, normalizira neenakost in podobno.

Poleg neizvirne igre, ki je otrokom ne moremo zameriti, odraslim pa jo lahko, vzbujajo pozornost večkrat okorni dialogi ali monologi, ki se bolj kot z naravnim procesom pogovora usklajeni z določenim namenom in šablonami.

Film ima tudi nekaj dobrih točk. Ne odvrača oči od brutalnega nasilja in konflikta med okolico ter javno ustanovo, ki ne more nadomestiti sistemskega problema revščine in kriminala.

Srečnega konca mu ne bi zamerili, če revščina ne bi bila nekoliko estetizirana in številni prizori ne bi bili prežeti s sentimentalnim glasbenim ozadjem. Tema idealističnega učitelja v filmski industriji sama po sebi ni nič novega, proslavila so jo že Nevarna srca v devetdesetih, tako da bi za presežek, kot rečeno, potrebovali zelo izviren pristop. Žal Radikalu kot filmskemu izdelku ne uspe zadostiti pomembnosti izvirne zgodbe.

Iz oddaje Gremo v kino.