No, če v enačbo vključiš Nicolasa Cagea, še ravno dovolj za eno komično grozljivko.

Kasting Nicolasa Cagea kot Drakule je ena tistih vlog, za katero je težko verjeti, da ni že prej komu padla na pamet: igralec je izpričan oboževalec izročila Drakule; eden od kultnih zaznamkov v njegovi karieri je Poljub vampirja iz leta 1988. A če je tam igral japija, ki je v svojem postopnem zdrsu v norost samo prepričan, da se je spremenil v vampirja, je zdaj dočakal trenutek, da se spoprime z resnično stvarjo, z vampirjem vseh vampirjev, z ikono – z Drakulo.

Renfield, ki filmske trope preigrava v žanru komedije, Cageu ponuja priložnost, da se pokloni več različnim interpretacijam lika: od impersonacije Bele Lugosija v prvih prizorih pa do razpadajoče pošasti in seveda šarmantnega princa teme. Lik, ki ga ustvari, je camp v vseh razsežnostih te besede, od karikirane izgovarjave do dramatičnih sprememb razpoloženja; obenem ves čas izžareva tudi čisto resno grožnjo. (Pozabite na novodobne reinterpretacije vampirjev kot tragičnih, marginaliziranih in trpečih ujetnikov lastne usode, tukaj je Drakula zgolj in samo poosebljena zloba. In obupno slab delodajalec.) Cage v vlogo vnese svojo značilno teatralnost, čeprav se na trenutke zdi, da bi v maničnosti lahko šel še dlje – morda ga je dejansko krotilo strahospoštovanje do arhetipa (ali pa dve vrsti našpičenih prostetičnih čekanov.)

Kot neapologetična oboževalka Nicolasa Cagea si upam trditi, da Renfield, kot že naslov nakazuje, trpi za sindromom "napačnega protagonista". V ospredju je Robert Montague Renfield, lik, ki ga je spisal že Bram Stoker, a zdaj ni več neuravnovešen lakaj, ampak neoportunističen in poštirkan milenijski pripravnik, ki ga terorizira njegov narcisoidni šef, tj. Drakula. S tem se film vpisuje v žanr konceptualnih komičnih grozljivk, kakršni sta npr. Noč neumnih mrtvecev (2004) ali Kaj počnemo v mraku (2014). Napisano sicer ne pomeni, da Nicholas Hoult ni karizmatičen kot Drakulov depresivni asistent – oz., z vampirsko terminologijo, familiar – ki je po približno stoletju nehvaležne službe počasi že naveličan življenja pod tiranovim škornjem.

Šibka točka scenarija Ryana Ridleyja je v tem, da Renfield ni polnokrven lik, prej skupek lastnih okoliščin in težav: vse v zvezi z njim se vedno znova vrača k malodušju in težavam s samopodobo. Reveža teži, da že devetdeset let lovi nič hudega sluteče "turiste, nune in navijačice", ki nato končajo kot Drakulova malica. Njegov odnos z Nosferatujem je, kot izve v terapiji, nič manj kot toksična zveza. Ne pričakujte resnih ali čustvenih uvidov v Renfieldovo psiho, njegovi obiski skupin za odvisnike od soodvisnih zvez so zgolj in samo komična premisa. Je pa res, da je izrazito ameriški pristop k skupinski terapiji zelo hvaležen material za karikiranje in parodijo. Hoult je dovolj izkušen v vlogah deške naivnosti, da v Renfielda vdahne milino in iskrenost, ki nakazujeta, da je imel polno življenje, preden ga je vampir zvlekel s prave poti.

Renfield in Drakula sta ujeta v večno ponavljajoči se cikel: vampir doseže svojo polno moč, se objestno razmahne in začne pobijati vse povprek, nato ga ta ali oni izganjalec vampirjev skoraj pokonča in Drakula mora nazaj v ilegalo, kjer ga Renfield neguje, dokler si ne opomore in se cikel lahko spet začne v novem kraju. Tokrat ju je zaneslo v New Orleans; mesto je, kot se kmalu izkaže, leglo kriminala in skorumpirane policije. Bolj ali manj zadnja poštena policistka je Rebecca (Awkwafina), obsedena z lovom na kriminalni klan Lobo, ki je umoril njenega očeta. Čeprav ji uspe aretirati luzerskega dediča zločinskega imperija, Teddyja Loba (Ben Schwartz), ga je zaradi podkupljenih kolegov v modrem prisiljena izpustiti. Njune poti se naslednjič križajo v natrpani restavraciji, kjer je krvavemu soočenju priča tudi Renfield: ko vidi, kako pokončno in kategorično se je Rebecca sposobna upreti zlu, tudi sam pomisli, da bi se morda lahko odtrgal od svojega zatiralca. Rdeča nit zgodbe tako postane junaštvo malega človeka, soočenega z nasiljem in nepoštenostjo.

V svetu, kjer je korupcija zažrta v same temelje sistema, ki naj bi nas ščitil, oldskul pošast, kakršna je Drakula, niti slučajno ni najbolj strašljiv lik, ki ga lahko srečaš. Film bi na to temo verjetno lahko povedal kaj tehtnega, a se dosledno ogiba prestopanju meja svojega žanra: vsakokrat, ko bi lahko dobili kakšen resen uvid, se raje odloči za gravž ali situacijsko komiko. Na srečo so ti gegi dovolj inteligentni in duhoviti, da v devetdesetih minutah film ne izgubi gledalčeve pozornosti. Gangsterji, korupcija, travma, družinske tragedije – vsi ti generični elementi so nametani v film, a jih scenarij obravnava na lahkoten, površinski način – ne pa brez topline ali čustev. Nakazano ljubezensko razmerje med (človeškima) protagonistoma je zgolj scenarističen rekvizit in kot tako ne dovolj iskreno.

Ves čas je očitno, s kakšno naklonjenostjo režiser Chris McKay obravnava temo, in pohvalna je tudi odločitev za relativno zmerno rabo posebnih učinkov. Večino filmske maske so ustvarili s praktičnimi učinki, kar dogajanju daje življenjski, oprijemljiv pridih. Akcijski prizori so dinamično koreografirani in zaradi prej omenjenega nazornega nasilja ves čas na meji z absurdom (na neki točki Renfield nasprotniku odtrga roki in z njima zakolje dva druga zlobca).

Največji očitek ostaja, povedano na najbolj banalen način: premalo Nicolasa Cagea. Renfield bi bil boljši film, če bi se zasukal v smer ultranasilne romantične komedije o razhodu krvosesa in njegovega podanika, ali pa se posvetil moralnim implikacijam Renfieldovega početja. Boljši bi bil, če bi si upal tvegati in stopiti iz varnih okvirov velikega studijskega projekta. Koga v resnici zanima generičen stranski zaplet o organiziranem kriminalu? Pod črto: posamični gegi in camp estetika so boljši kot notranja logika zgodbe, vampirski kanon pa se zaradi tega novega vpisa v žanr ni ravno zamajal v temeljih. Za ljubitelje Cageevega operativnega kiča pa je film, ki ga končno postavi ob bok Christopherju Leeju, Klausu Kinskemu in Udu Kierju, nagrada že sam po sebi.

Ocena: 4