Jerneju Lorenciju in tudi MGL-ju morda lahko očitali, da postavitev Sna kresne noči pravzaprav nima prav veliko opraviti s Shakespearom, je predstava zelo natančna študija človeške narave. Kar je v osnovi tudi Shakespearova komedija.

In čeprav na odru tako rekoč ni Shakespearovih verzov, je avtorski projekt režiserja Jerneja Lorencija s stalnimi sodelavci (dramaturg Matic Starina, kostumografija Belinda Radulović, scenograf Branko Hojnik, skladatelj Branko Rožman) in ekipo šestih igralcev (Primož Pirnat, Matej Puc, Jette Ostan Vejrup, Jana Zupančič, Ajda Smrekar, Robert Korošec) pravzaprav nekakšna sodobna različica slovite komedije, v kateri je že Shakespeare pod krinko temne kresne noči, ko je dovoljeno skorajda vse, kopal po (ne)zavednih sferah človekove duše. Trenutno aktualna priredba je iz gozda, prostora, kjer so nekoč vse družbene spone odpadle, prestavljena v sodobno ceremonialno dvorano, kjer se - potem ko so ceremonije mimo - lahko začne zabava do jutranjih ur. Ko je vse dovoljeno. Ko začnemo tavati po duši bližnjega. Ta pa je temačen gozd.

Dekonstrukcija in rekonstrukcija Sna kresne noči temelji na besedilu (lektorsko delo je opravljala Maja Cerar), nastalem z improvizacijo Shakespearovih motivov in tem, ki so se jih igralci lotevali na vajah, pri tem pa, kot je mogoče domnevati, kopali tudi po lastnih izkušnjah. Izrazito statična predstava igralce posede na premišljeno scenografijo, izhajajočo iz baročne scene per angolo (scenograf Branko Hojnik), za lepo pogrnjene mize plehnatih okovij v kvaziluksuzni dvorani, okrašeni s plastičnimi zavesami. Posede jih v dvorano, kjer se križata nekakšen prestiž brez okusa in absolutna cenenost. Dramaturgija dvojnosti, ki jo vpeljuje že scenografija (ta sicer omogoča množico premikov, ki se zgodijo le redko), se vleče skozi celotno uprizoritev in končno pripelje do finala, brez morebiti pričakovnega vehementnega zamaha, kot smo ga že vajeni iz Lorencijevih predstav.

Lorenci je režiser, ki zna natančno odmerjati igralske intrepretacije ter zgolj z majhnimi intervencijami širiti dogajanje. Za navidezno minimalno fizično aktivnostjo se skriva močna prezenca igralcev, v kateri se za izrečenimi besedami skrivajo brezmejne psihofizične razsežnosti, znotraj katerih se odpirajo temeljna vprašanja sodobne eksistence. Skozi prizmo ljubezni kot osnovne človekove potrebe je prikazana kompleksna narava sodobnega človeka, ki se mu sprva na glas krohočemo, potem pa se nasmeh (samo)zadovoljstva - saj vendar mi nismo taki kot oni tam gor na odru - vse bolj kremži v grenko grimaso (samo)zavedanja.

Izrazito dvodelna predstava se iz lahkotno humornega nakladaškega širokoustenja Demetrija Mateja Puca prek huronske živalske moči ceneno topoglavega avtokrata Tezeja (Primož Pirnat) prekoplje do izrazito intimističnih tematik, znotraj katerih se razkriva konglomerat nezavednega. Moški šovinizem se v drugem delu umakne ženskim likom, čeprav se zdi, da oba dela vseeeno nista popolnoma uravnotežena. Ne glede na to, da se Ajda Smrekar prepričljivo prelevi iz všečne punčke v odraslo in posiljeno (!) Heleno in da je Jana Zupančič cinična Hermija, ki ji gre samostojna hoja precej bolje kot tista v dvoje ... "ali pa tudi ne" (!), se zdi, da ženski glas ostaja skrit nekje za moškim. Morda tudi zato, ker izrazito ženstvena Hipolita, amazonska kraljica (!) Jette Ostan Vejrup, ostane skoraj brez besed in se v končni fazi za nekaj časa prelevi v moškega. Morda pa je to le odraz vsesplošnega šovinizma, ki še vedno preveva svet?

Ob Lorencijevih predstavah se v zadnjem času vedno znova postavlja vprašanje priredbe in izvirnika; je prav, da se na odre postavlja predstave, ki imajo z nekim klasičnim dramskim besedilom skupen le naslov, ali bi bilo tovrstne predstave treba poimenovati drugače? Konec koncev motivno-temtaska naslanjanja na klasična besedila pogosto prinašajo zanimive rezultate. Tokrat so prinesla prefinjeno razplastene in razgrnjene človeške lastnosti od pohlepa prek ljubosmuja, narcisoidnosti, ciničnosti do melanholičnega pogleda v nastavljeno nam ogledalo. Uprizoritev iz lahkotnosti javne sfere, kjer je na videz vse OK, počasi in ne brez težav prehaja v tavajoče raziskovanje tistega kar nočemo vedeti, kaj šele videti.